Raba čudežnega

"Svetlana Makarovič se je že kot pesnica izkazala v ustvarjanju vzporednih svetov in je obvladala, kar psihoanalitik Bruno Bettelheim imenuje 'raba čudežnega'. Gre za ritmiziranje pripovedi s ponavljanji in stopnjevanji, kar v poslušalcu vzbuja pravšnjo mešanico zanimanja in še znosne tesnobe. Raba čudežnega ni mogoča brez določenih pravil, ki so lahko kršena le na robovih in prav to dela avtorica Sapramiške," je pojasnil Lunaček.

Sapramiška - antijunakinja, ki je blizu otrokom

Lunaček meni, da je Sapramiška v resnici antijunakinja in je kot taka lahko zelo blizu otrokom, "ki niti v telesnem niti v intelektualnem niti v čustvenem ne zmorejo prav dosti in so v marsičem odvisni od drugih".

Miška na začetku obvladuje svoj vsakdan in je srečna, ker je dobila v dar tri lešnike. "V ta mirni samozagledani, solipsistični svet udari kot strela z jasnega poškodba zoba, ki Sapramiško pahne v obup iz več razlogov, na katere so občutljivi otroci: lakota, bolečina, grozeča izguba pomembnega organa, kakršen je zob, in jo gre enačiti s kastracijsko grožnjo," je ugotovil Lunaček.

Spomnil je, da se pri otrocih intenzivneje dogaja, da so v trenutku prežarjeni od sreče, naslednji hip pa že globoko nesrečni in potrebujejo pomoč ter tolažbo. Tudi Sapramiška to potrebuje, le da v zgodbi ni ljubečih staršev, temveč druge živali, ki se različno odzovejo na njeno nesrečo.

Neobičajno tipizirane živali

Te živali, tako Lunaček, niso običajno tipizirane: "Zajec je grob, odljuden in zaverovan v lasten zobobol, veverica je ignorantska, nesočutna in postane pozorna na miško šele, ko se ji obeta posladek, žabica je prikupna, sočutna, poskuša pomagati za vsako ceno, a je nerealna in napravi le dodatno škodo. Lahko bi rekli, da je preveč empatična."

Delo je ponovno prebral tudi psiholog Vid Vanja Vodušek, ki se sicer s problematiko vpliva literature na otroke strokovno ne ukvarja. Kot je povedal, je na zgodbo o Sapramiški, ki jo pozna iz otroštva, nekoliko pozabil, zato se je posvetil predvsem temu, zakaj mu ni ostala v spominu.

Težavo je prepoznal v tem, da nobeden od odnosov, v katere je postavljena Sapramiška, ne obrodi pravih sadov in miška ostaja skozi zgodbo prepuščena sama sebi: "H komurkoli se obrne po pomoč, od nikogar ji nič ne ostane. Ti odnosi niso dobro izpeljani, niti nikamor ne peljejo."

Ko odpove socialni krog, pomaga strokovnjak

Sta pa Lunaček in Vodušek lik zobozdravnika detla prepoznala kot strokovnjaka, ki po svoje edini miški nudi konkretno pomoč. Po Lunačkovih besedah detel med vsemi liki najbolj ustreza resničnosti in izniči miškino kastracijsko grožnjo s tem, ko ji popravi zob: "V zgodbi zastopa strokovnjaka, ki samozavestno opravi svoje delo, a v resnici le spravi stvari v izhodiščni položaj. Njegovo sočutje je ravno pravšnje."

Vodušek pa vlogo detla v delu razume v smislu, da je strokovnjak edini, na katerega se lahko v tem življenju zanesemo, na druge pa se ne moremo: "Ali jih tvoje težave ne zanimajo ali te ne opazijo, ker so preveč obremenjeni s seboj, ali ti po svoje skušajo pomagati, na koncu pa naredijo škodo."

Sledi srečanje Sapamiške z mačkom in ugotovitev, da je tretji lešnik prazen. Miška se čustveno zlomi ter neutolažljivo joče, ko k njej pristopi mišji strahec. Lunaček ga je označil za "pravo pravljično bitje, ki zmore izpolniti neizpolnljivo željo po brezmejnem obilju, ki se ne bo nikoli nehalo - vedno polno materino dojko". Ni čudno, da je Sapra na koncu najsrečnejša miš na svetu, je dodal.

Če ti bo dovolj žal, se bo zgodil čudež

Prav trenutek vstopa mišjega strahca v zgodbo je zmotil Voduška. Ko miška ostane sama in zlomljena, se pojavi višja sila, ki ji vendarle lahko pomaga: "Se pravi nek deus ex machina. To lahko razumemo tudi v smislu, če ti bo dovolj žal, če boš dovolj jokal, potem se bo morda zgodil čudež. In ta kar na enkrat vodi v srečen konec."

Vodušku je v spominu bolj ostala pravljica Svetlane Makarovič Pekarna Mišmaš: "V pekarni je problematika zaupanja bolj v ospredju. Zato, da se v zgodbi zaupanje poruši, igrata pomembno vlogo zavist in ljubosumje, ki zaupanje najedata in imata lahko tudi dolgoročno slabe učinke. V tej pravljici ima porušenje zaupanja tudi posledice. Antagonizem med liki je izpeljan."

Sapramiška ostaja aktualna iz več razlogov

Kaj pa aktualnost dela? Lunaček je zapisal, da je Makarovičeva "zelo posrečeno ujela tako duh pravljice kot duh sodobnega sveta, v katerem počasi prihaja do pomika gonskih zasedb v regresivno smer oralnega in analnega, se pravi hranjenja in imetja, saj se Sapramiška na koncu z napetim trebuščkom dobesedno valja med lešniki". V realnem nadaljevanju bi bila miška "zelo zrejena, kot so današnji otroci, ki imajo vsega preveč".

Po Voduškovih besedah delo podaja cinični pogled na odnose, kar pa ni nujno tudi realnost. Po drugi strani, v navezavi na odrekanje pomoči drugim, iskanju lastnih koristi in čakanju na 'čudež', pa lahko po njegovem mnenju "odraža neko slovensko specifiko". Strinjal se je, da pri branju ne gre zanemariti tega, da Svetlana Makarovič vselej poudarja, da njeno ciljno bralstvo niso nujno otroci.

"Papriciran" jezik

Vodušek je menil, "da takšno cinično branje knjige zahteva kar nekaj domišljije, medtem ko bi morale v otroških delih prispodobe govoriti že same zase in spodbujati razmišljanje, ne pa da moraš imeti določeno znanje, da lahko delo sploh razumeš".

Kljub vsemu Vodušek meni, da Sapramiška pritegne bralce z nekoliko bolj papricirnanim jezikom, ki je lahko otroku všeč, ker se mu zdi, da ima pred sabo bolj odrasel tekst. Prav tako je del, ko se pojavi mišji duhec, zelo blizu otroškemu razmišljanju: "V smislu, če mi ne more pomagati mali prijatelj ali neznanec, je tukaj vselej nekdo, ki nas pazi oziroma nas bo rešil, tudi ko gre vse ostalo narobe. To otroku nudi neko veselje."

dezurni@zurnal24.si