Slovenski škofje so za danes razglasili dan molitve in posta pred referendumom o prostovoljnem končanju življenja. Vernike bodo na to spomnili ob 15. uri, ko se bodo po vsej Sloveniji v cerkvah oglasili zvonovi.

Cerkev, ki je po naši ustavi ločena od države, se je aktivno vključila v referendumsko kampanjo, čeprav v njej uradno ne sodeluje. 

Volivci se bodo na referendumskem glasovanju izrekali o podpori zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga poslanci po vetu državnega sveta potrdili v drugi polovici julija. Zakon bo na referendumu zavrnjen, če bo proti njemu več volivcev kot za in bo dosežen zavrnitveni kvorum: ta trenutno znaša 339.205 glasov. 

Za tiste, ki na referendum ne morejo priti sami, cerkev organizira brezplačne taksi prevoze. Referenduma se je v svoji pridigi pri maši ob vseh svetih dotaknil tudi nadškof Stanislav Zore, ki je sprejeti zakon posredno primerjal celo s Hitlerjevo odredbo iz leta 1939.

Javno pismo vernim

Poslanec Levice, Milan Jakopovič, je za verujoče pred nedeljskim referendumom objavil javno pismo: "Ni pomembno, kateri veri sem bližje ali če sploh verujem. Dovolj dobro pa poznam osnove katoliške vere, tudi kot okvirja, ki je stoletja oblikoval naš kulturni in družbeni prostor. Prav zato razumem, da je vera za mnoge ljudi prostor tolažbe, upanja in smisla. In to spoštujem.

A vera ni edina pot do morale. Sočutje, dostojanstvo in spoštovanje človeka najdemo tudi v filozofiji, humanizmu, osebnih izkušnjah ali preprosto v človeški dobroti. Bližina Cerkvi tudi še ne pomeni moralnosti, tako kot vera ni last tistih, ki razglašajo le svoje ene in edine dogme. Dobrota se ne meri po simbolih, ampak po dejanjih. Po tem, kako ravnamo z drugimi, predvsem s tistimi, ki trpijo.

Težava nastane, ko se ena vera začne uporabljati za politiko. Ko se oltar spremeni v politični oder, vera izgubi svoj pravi smisel: mir, razumevanje in sočutje. Vera je po svoji naravi osebna in svobodna, ne kolektivni ukaz. Politika, ki se skriva za verskimi simboli, vere ne krepi, ampak jo zlorablja. In ko Cerkev nastopi kot politični igralec, izgubi tisto, kar bi morala varovati - svobodo vesti vseh.

Ko nadškof izza oltarja vernikom pove, kako naj glasujejo na referendumu, ne govori več o morali, ampak o politiki. Ko pri tem uporablja izraze, kot sta ‘kultura smrti’ ali ‘siljenje bolnih v smrt’, ne oznanja več vere, ampak z neresničnimi trditvami posega v politično kampanjo.

Takšne besede niso nedolžne. Za vernike pomenijo ukaz. Za druge pa pritisk okolja, v katerem ena vera določa norme za vse.

Slovenija ni teokracija, temveč ustavna demokracija. Naša ustava v 7. členu jasno določa ločitev države in verskih skupnosti. To ni nasprotovanje veri, temveč varovalo, da vera, katerakoli, ostane enakopravna, svobodna, iskrena in osebna. Pisci ustave so vedeli, kaj delajo.

Vera, ki straši, ni več vera. Pokojni papež Frančišek je pogosto poudaril, da strah ne spreminja srca. Da to zmore le ljubezen. Da ljubezen ne deluje s silo, s strašenjem, ampak s sočutjem.

Ko pri nas duhovni voditelj straši in deli ljudi, ne oznanja več evangelija. Ker resnična vera povezuje, pomirja in pomaga razumeti druge, tudi tiste, ki razmišljajo drugače. Kdor resnično veruje, ve, da Boga ne najde v strašenju in kaznovanju, ampak v razumevanju.

Zgodba iz Svetega pisma, v kateri je Jezus iz templja izgnal trgovce, je danes bolj živa kot kdajkoli. Opozarja nas, kaj se zgodi, ko se sveto zamenja za trgovanje ali za oblast. In težko se ne vprašamo, koga bi Jezus danes nagnal iz templja.

Razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni vprašanje vere, temveč sočutja. Na referendumu ne odločamo o tem, ali kdo sme verovati in slediti svoji veri, ampak o tem, ali bomo ljudem, ki neznosno trpijo in jih ni več mogoče ozdraviti, dovolili, da sami odločijo o koncu svoje poti. V miru, z dostojanstvom in seveda v skladu s svojo vero ali prepričanjem.

Zakon, o katerem bomo odločali, nikomur nič ne vsiljuje. Ne verujočim in ne neverujočim. Nasprotno, potrjuje tisto, kar je v središču vsake prave vere - sočutje do človeka, ki trpi.

Nihče nima pravice, da pod krinko svoje vere širi strah ali na silo jemlje dostojanstvo tistim, ki trpijo. Vera v svobodni družbi ni ukaz, temveč izbira. Prav v tem je njena lepota: da je osebna, iskrena in svobodna.

Tako kot mora biti tudi odločitev človeka o koncu njegovega življenja, ko neznosno trpi in ni več poti nazaj, osebna, iskrena in svobodna. Brez prisile in z dostojanstvom."

dezurni@styria-media.si