"Treba se je prilagajati razmeram na trgu, to je vsa filozofija," pravi Rajko Hrvatič, lastnik igralnega salona Carnevale na Škofijah. Tako odgovarja na vprašanje, kako jim uspeva poslovati z dobičkom, če velikim igralnicam s tradicijo to ne gre. Njegova družba se je na lestvici 50 najuspešnejših malih podjetij v državi lani sicer uvrstila na 41. mesto.

Dobiček in naložbe
V nasprotju z velikimi igralnicami novogoriškega Hita in portoroškega Casinòja, ki se ubadajo z velikimi težavami in izgubo, Carnevale posluje z dobičkom. "Ta bi bil še večji, če ne bi imeli toliko naložb," ocenjuje direktor škofijske igralnice Bojan Umer.

Zdaj ob njej raste še hotel s centrom dobrega počutja, ki naj bi začel delovati najpozneje februarja. "Za to naložbo smo pridobili tudi sredstva Evropske unije, pri naših bankah pa so v aktualni krizi zahtevali precej več kreditnih garancij kot v preteklosti," poudarja Hrvatič.

Ni upada porabe na gosta
Za primerjavo: v portoroškem Casinòju, ki ponuja tudi tako imenovane žive igre, se iz rdečih številk ne morejo izkopati že nekaj let zaporedoma. Medtem ko tam stroški dela dosegajo polovico prihodkov, v Carnevalu ta delež ni višji od 16 odstotkov.

"Že to jasno kaže, da je organizacija dela v Portorožu nesmotrna, da za njegovo optimizacijo niso storili ničesar," meni Umer. Na Škofijah se (nasprotno od Portoroža) prav tako ne srečujejo z upadom porabe na posameznega gosta. "Še več, z ustreznimi marketinškimi prijemi, ki so prinesli selekcijo gostov, smo porabo na igralca povečali za osem odstotkov," pravijo.

Povprečna bruto plača na zaposlenega v salonu Carnevale dosega 2.300 evrov, v Casinòju pa šeststo evrov več.