Letos mineva 30 let od napada, ki je zgrozil in pretresel športno javnost ter ključno pripomogel k poostrenemu varnostnemu nadzoru na teniških kompleksih širom sveta.
Incident se je zgodil konec aprila leta 1993 na WTA turnirju v Hamburhu, kjer je Günter Parche, duševno moteni navijač Steffi Graf z nožem v hrbet zabodel tedaj najboljšo teniško igralko na svetu, komaj 19-letno Moniko Seleš.
Povod za napad je bila prevlada jugoslovanske teniške zvezdnice na WTA Touru, kjer je v medsebojnih dvobojih z njo krajši konec večkrat potegnila tudi Grafova.
Na srečo rana ni bila pretirano globoka, tako da je Seleševa fizično kmalu okrevala, medtem ko se psihično ni nikoli povsem pobrala. Po vrnitvi v profesionalno teniško karavano nikoli več ni ponovila uspehov, s katerimi je navduševala v najstniških letih, njena tragična zgodba pa ostaja eden najodmevnejših primerov "kaj bi bilo, če bi bilo" v vsej športni zgodovini.
Njen napadalec Parche je bil na sojenju spoznan za krivega, a jo je zaradi duševnega stanja odnesel zgolj s pogojno kaznijo in dveletnim zdravljenjem v psihiatrični ustanovi.
Tudi sicer je po napadu veliko časa preživel v institucijah. Zadnjih 14 let življenja je živel v negovalnem domu, kjer je pred dnevi umrl pri starosti 68 let.
S smrtjo enega najbolj zloglasnih fantatičnih športnih navijačev se je v Monikina zgodba spet znašla v ospredju medijskega zanimanja.
Grozovitemu napadu je pred skoraj 30 leti prisostvoval tudi fotograf Thorsten Baering, ki je v pogovoru za švicarski Blick opisal svojo izkušnjo. Nevedoč, kaj se je pravzaprav zgodilo, je v objektiv ujel trenutek, ko je Parche zabodel nič hudega slutečo zvezdnico.
"Tekma je bil odločena. Monika je povedla, ker pa je bila svetloba tako prijetna, sem se odločil, da bom posnel še nekaj fotografij. Sedel sem točno nasproti nje. Nenadoma sem opazil, da se za njo nekaj dogaja. Ker sem gledal skozi objektiv, sem videl samo del dogajanja. Sprva nisem povsem razumel, kaj se je pravkar zgodilo. V tistem času nismo imeli digitalnih fotoaparatov, zato nisem mogel takoj preveriti, kaj sem slikal."
"Ko so zdravniki oskrbovali Moniko, sem prenehal fotografirati, ker mi je vse skupaj prišlo do živega. Odšel sem razvit fotografije. Po uri čakanja sem ugotovil, da sem napadalca ujel v trenutku, ko jo je zabodel. Še vedno se dobro spominjam tiste dne v studiu. V grlu sem čutil srčni utrip. Spraševal sem se, ali sem delno odgovoren za to, kar se je zgodilo? Ali bi jo moral opozoriti? Danes vem, da tega ne bi mogel preprečiti, ker se je vse zgodilo prehitro."
"Ker sem bil edini fotograf s tovrstnimi fotografijami, sem bil zelo zaželen. Nikoli si nisem mislil, da lahko z eno fotografijo zaslužiš toliko denarja. Ne želim izdati, koliko denarja sem prejel, lahko pa rečem, da so mi fotografije rešile življenje. Dobro leto pozneje sem zoblel za rakom na modih, tako da sem dolgo časa preživel v bolnišnici."
"Ker sem bil samozaposlen šele nekaj let, nisem imel dovolj denarja, da bi karkoli investiral. Zahvaljujoč fotografijam Seleševe sem bil finančno preskrbljen. To je bilo ključno, da sem lahko popolnoma okreval," je razkril fotograf.
Seleševa, ki ima ameriško državljanstvo, je v karieri osvojila devet grand slamov, osem pred in samo enega po napadu. Upokojila se je leta 2008 in danes živi na Floridi.
Ni videti tega trenutka na tej fotografiji temveč trenutek po tem.