Ashraf Khalil Alhatem, 17, in njegov 15-letni brat Hatem sta na prošnjo staršev zapustila dom v Siriji. "Skrbelo ju je zaradi bombardiranja. Nisva mogla nadaljevati šolanja in živeti v varnem okolju," odločitev ameriškemu CNN pojasnjuje 17-letni fant. Dvakrat sta poskušala prečkati mejo s Turčijo in v drugem poskusu jima je uspelo.
Po treh tednih bivanja v Turčiji sta se z ladjo podala čez morje v Grčijo. "Tri dni smo bili ujeti na morju brez hrane in vode. Moj brat ima težave s srcem, zato smo bili zaskrbljeni, bilo je težko," je opisal dni pred prihodom v Grčijo. A tudi koraki na grških tleh se niso izkazali za lahke. "Dvakrat sem bil v zaporu. Sedaj živiva v šotorih, groznih šotorih. Zelo sem utrujen, razmere pa so zelo težke. Upam, da se bodo stvari obrnile na bolje." Ashraf in Hatem sta dva od 30 fantov, ki brez spremstva bivajo v taborišču v Diavati.
Šel iskat prihodnost
Obada Khdier, 17-letnik iz Damaska, je želel postati zdravnik, dokler mu načrtov ni prekrižala sirska državljanska vojna. Po prihodu v Turčijo je teden dni lačen spal na klopcah v parku. "Življenje v Turčiji mi je omogočalo le to, da sem živel, jedel in pil, ne pa prihodnosti," je povedal Obada. Po osmih mesecih se je podal na pot, a je po prihodu v Grčijo spoznal, da kot mladoletnik brez spremstva ne bo mogel naprej. Moral si je poiskati družino, ki bi ga podprla. Takšno družino je našel, a so ga štiri dni po prihodu v begunsko taborišče pustili za seboj.
Sedemdeset dni na poti, cilja (še) ni dosegel
Ali Misbah Noori je v Evropo prišel iz Kabula. Pripotoval je sam, saj oče ni imel dovolj denarja, da bi na pot odšli vsi. "Najprej sem odpotoval v Pakistan, nato v Iran in potem v Turčijo, od kjer sem prišel v Grčijo. Na poti sem bil približno 70 dni." Njegov cilj je bila Francija, a ker so meje zaprte, ostaja v Grčiji, kjer pa se ne počuti dobro.
"Kje bo delo zame, če ga še za Grke ni?"
Sestre Riam, Lina in Dima so skupaj s staršema obstale na grški meji. Vrata v Evropo so jim zaprli pred nosom. Dve leti sta že minili, odkar so zapustili dom v Homsu. Vsakdan v taborišču Lagkadiki skušajo razbiti z učenjem deklet. "Učimo jih arabsko in angleško, včasih rišemo," je za CNN povedala mati deklic. Oče se uči grško, da bi si tako povečal možnosti za službo. "Govorim angleško, francosko, po izobrazbi sem inženir elektrotehnike, tako da bi lahko pomagal ljudem. Zavedam pa se, da je v Grčiji gospodarska kriza. Kako bo potem delo zame, ki nisem Grk?" se sprašuje oče.
"Vseeno mi je, kam, samo da bo varno"
Šestletni Lais, ki skupaj z družino čaka na dovoljenje za vstop na območje EU, pravi, da v Grčiji življenje ni dobro. "Rad bi imel kakšno igračo. In malo čokolade," pravi deček, ki si želi v Nemčijo.
Ashrafu Khalili Alhatemu pa je vseeno, kje z bratom pristaneta, da ste le stran od vojne. "Želim si nadaljevati s študijem in biti na varnem. Želim poskrbeti, da bo moj brat na varnem, da se bo lahko izobraževal in da mu bom lahko priskrbel zdravila za njegove težave s srcem. Vseeno mi je, kam gremo, samo da bo varno."
