Zakaj ste se odločili za povečanje prsi?
Predvsem zaradi tega, ker sem začela več trenirati, pri čemer so se mi vidno zmanjšale tudi prsi. Da bo do tega prišlo, sem vedela že od začetka, saj mi je o podobnih izkušnjah potožilo že veliko žensk oziroma športnic. Ko pa sem dejansko opazila, da so se mi prsi zmanjšale za skoraj celo košarico (iz C na B) sem bila precej žalostna in začela razmišljati o povečavi.

Kako ste izbrali plastičnega kirurga?
Pred takšno odločitvijo sem se seveda pozanimala o vsem, od materialov, načinov operacije, cen in do različnih kirurgov. Za doktorja Ostojića sem se odločila, ker sem spoznala kar nekaj punc, ki so si pri njemu povečale prsi, ki so bile lepega in naravnega videza, pa tudi na otip so bile prijetno mehke. Ja, tudi otipati sem jih smela (smeh). Pri njemu pa naj bi se polepšalo kar nekaj naših in hrvaških estradnic.

Nam lahko zaupate, koliko ste odšteli za poseg?
Nekaj čez tri tisoč evrov, za trenutno najboljše vsadke, ki pri nas stanejo čez štiri tisoč evrov.
Kakšna je razlika med vašim videzom pred operacijo in po njej?
Pri meni sprememba ni tako velika, saj sem pred operacijo imela svojo B - C košarico, po operaciji pa sem bila bogatejša za dobro košarico več, torej imam sedaj spet C košarico. Tudi modrčke sem obdržala skoraj vse in pri nakupih še vedno kupujem isto številko kot prej. Verjetno nisem pravi naslov za to, da bi delila svoje občutke, kako se mi je zaradi večjih prsi spremenilo življenje, saj pri meni sprememba ni tako drastična. Vem pa, da se to zgodi pri puncah, ki prej niso imele skoraj nič prsi in se potem kar naenkrat počutijo bolj ženske, bolj samozavestne, ne spremeni se samo njihova fizična podoba, ampak tudi psihično počutje in to zelo na pozitivno.

Kako je potekalo okrevanje?
Sama imam očitno zelo visok prag bolečine, saj moje okrevanje ni bilo naporno tako, kot so to nekateri opisovali. V bolnišnici sem pod nadzorom osebja ostala še en dan po operaciji, potem pa okrevanje poteka doma. Prva dva tedna je priporočljivo več ali manj samo ležati, pomagalo pa mi je tudi to, da sem imela privzdignjen hrbtni del in bila v nekako napol sedečem položaju. Karkoli sem želela dvigniti, ali opravljati z rokami, sem rabila pomoč, saj imam vsadke pod prsno mišico, ta pa se aktivira skoraj ob vsakem premiku rok.

Koliko časa niste smeli premikati rok?
Lahko jih premikaš, vendar boli. Zelo moraš paziti, vsaj prvi teden, potem pa je vse odvisno od posameznice, kako prenaša bolečine. Jaz sem precej dobro prestala vse skupaj in nikoli me ni tako bolelo, da bi si rekla, da mi je žal za takšno odločitev. So pa tudi ženske, ki pravijo, da tega ne bi ponovile, če bi vedele, da bo tako zelo bolelo.

Ste si morali med okrevanjem kaj pomagati z masažo?
Ne, sem pa dobila poseben modrček, ki ga moraš nositi še dva ali tri mesece po operaciji.

Foto: Lidija Mataja/Črt Slavec Iris Mulej Kaj se vam je zdelo po operaciji najtežje?
Kakršnokoli dvigovanje rok nad glavo boli, in že samo majico si težko oblečeš, vendar pa je tako samo prva dva tedna. Tudi pri tuširanju je treba biti pazljiv, saj se po oprsju zaradi šivov ne smeš zmočiti. Sicer pa je najbolje, da takrat veliko ležiš in počivaš, samo lenarjenje pa tudi včasih paše (smeh), še posebej meni, ker sem sicer zelo leteča.

Kakšne so bile reakcije ljudi po operaciji?
Tako kot marsikatera estradnica sem bila tudi sama že precej vajena govoric, da imam povečano oprsje, ki so bile glasne še posebej takrat, ko sem si svoje sicer naravne prsi podprla s push-up nedrčki. Tisti, ki me poznajo, pravijo, da ni kakšne večje razlike, za ostale pa me ne zanima, kaj si mislijo, ne prej, ne sedaj.

Kakšen je bil občutek, ko ste se prvič videli v ogledalu?
Kot sem že dejala, pri meni ni šlo za neko ekstremno povečanje in takšen je bil tudi moj občutek, torej ne preveč presenetljiv. Zadovoljna sem bila, da sem imela spet svojo polno košarico. Moram pa priznati, da sem bila čisto malenkost razočarana, ker sem upala, da bom lahko kupila celo večjo košarico.

Bi s pomočjo lepotne operacije na sebi spremenil še kaj?
Ne. Ne želim si in si nikoli nisem želela spreminjati sebe in svoje podobe. So popravki, ki so v mejah normale, na primer v mojem primeru prsi, ki niso povzročile večje spremembe v mojem življenju. Druga stvar pa je, ko ima nekdo res velik in kljukast nos, ali štrleča ušesa. Take stvari znajo človeku zelo načeti samozavest in operacija mu v takšnem primeru psihično lahko zelo pomaga. Kar se tiče mojega obraza, pa sem se odločila pomagati si z regenplazmo, ki je popolnoma naraven način ohranjanja lepe in mladostne kože. Pri postopku se uporabi samo vaša lastna kri, iz katere se pridobi plazma, bogata s trombociti. Ta je tudi osnova terapije, ki vašim celicam da signal za obnovo in revitalizacijo. Na terapijo sem se odpravila v kliniko Kalliste v Domžalah, kjer so mi na tip moje kože priporočali ponovitev po letu in pol, sicer pa starejša in bolj zgubana kot je koža, bolj pogosto priporočajo opravljanje postopka.

Kaj bi svetovali ženskam, ki se odločajo za lepotno operacijo?
Naj to storijo zaradi sebe in ne zaradi nekoga drugega, ali zaradi neke trenutne želje, obsedenosti. To je odločitev, ki jo je treba dobro pretehtati in preveriti vse informacije kam iti, zakaj, kako ... Predvsem pa naj ne gredo v skrajnosti. Nič nam ne bo pomagalo, če sami sebe ne spoštujemo in se nimamo radi, tudi vse operacije in spremembe. Torej, najprej prisluhnimo svojemu notranjemu jazu in se potem odločimo, zakaj bi si nekaj spremenil navzven? Ali nam to res nekaj pomeni ali je to samo neka muha in upanje po kakšni drugi spremembi v našem življenju?