Kulturna dediščina je poleg ostale kulture in jezika temeljnega pomena za identifikacijo posameznega naroda, saj je odsev najrazličnejših družbenih, ekonomsko-gospodarskih, verskih in političnih razmer skozi stoletja v prostoru, kjer je in še živi. Je odraz ambicij in zmožnosti skupnosti ali posameznikov, saj so navadno ti skozi arhitekturna in druga tovrstna naročila uveljavili svoj pomen in vlogo v družbi, kulturno dediščino opiše sogovornik Robert Peskar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).
Čeprav je slovenska kulturna dediščina izjemno razgibana, po njegovih besedah zanjo premalo skrbimo in jo negujemo. "Kulturna dediščina ne odraža samo zgodovine posameznega naroda, temveč je tudi temeljni pogoj za njegovo prihodnost," meni generalni konservator ZVKDS, ki je do odnosa države izjemno kritičen, saj so prispevana sredstva po njegovih besedah na ravni miloščine.
S katerimi besedami bi opisali slovensko kulturno dediščino? Po čem se najbolj razlikuje od ostalih dediščin sveta?
Gre za preplet različnih oblik človekovega bivanja skozi stoletja; kulture v najširšem smislu, kar je na tako majhnem prostoru nedvomno ena od posebnosti, ki se razlikuje od vseh ostalih dediščinskih pojavov. Žal pa se razlikuje tudi po stanju in odnosu do nje. Medtem ko so v državah vzhodne Evrope dediščino čuvali celo v najhujših totalitarnih sistemih, smo pri nas v letih po drugi svetovni vojni npr. gradove in dvorce ter druge tipe elitne arhitekture ropali in požigali.
Kako pa po vaših opažanjih zanjo skrbimo sedaj? Bi želeli, da bi več pozornosti namenilai ohranitvi in skrbi zanjo?
Evropske države kulturi in kulturni dediščini namenjajo milijarde, pri nas smo na ravni miloščine. Letno namenimo manj kot milijon evrov državnih sredstev za sofinanciranje posegov. Ocenjujemo, da bi bilo za ohranjanje slovenske dediščine potrebnih približno 20 milijonov na letni ravni, kar za slovensko državo ne bi bil velik denar. V desetih letih bi imeli nedvomno dediščino v takšnem stanju, da bi bila v ponos vsaki državi.
Jo po vašem mnenju Slovenci sploh dobro poznamo? Na katero dediščino pogosto pozabimo, pa ne bi smeli?
Poznavanje in odnos do kulturne dediščine, ko o njej govorimo kot o temeljni vrednoti vsakega naroda, sta se v zadnjih stotih letih precej spreminjala. V tem času smo Slovenci živeli v štirih državah, šele zadnja leta je šele resnično naša. Kljub temu ne bi mogli reči, da se naši dediščini godi kaj bolje kot v preteklih sistemih. To je seveda zgolj odraz širšega družbenega poznavanja dediščine in njenega pomena skozi čas. Kot družba torej našo dediščino poznamo bolj slabo, vrsta posameznikov pa jo pozna zelo dobro, saj bi se mnogi z njo radi celo poistovetili.
Zagotovo je bila pomembna prelomnica odnosov do naše dediščine leto 1945, ko je bilo treba vse kvalitete prejšnjega sistema uničiti in ustvariti novi svet. Ta je sicer prinesel marsikaj dobrega, toda na področju dediščine je bila žal narejena nepopravljiva škoda. To poskušamo tako posamezniki kot delno tudi družba tu in tam popraviti. Zato je v Sloveniji nekaj resnično prepoznavnih produktov, ki so rezultat preteklih obdobij. Med te zagotovo na prvem mestu sodijo Lipica, piranske soline z najboljšo soljo na svetu, Bled, Postojnska jama, obstaja pa še vrsta malih biserov po celi Sloveniji, ki so se tako ali drugače izognili stranpotem prejšnjih sistemov in njihovih inštitucij.
Kaj je po vašem mnenju glavni razlog, da je Slovenija kulturno tako pestra in raznolika? Bi se ta raznolikost lahko tudi negativno izrazila in pripomogla k večji nepovezanosti med prebivalci Slovenije ter težjemu poistovetenju?
Slovenske dežele so bile skozi stoletja stalno pod kulturnimi, gospodarskimi in političnimi vplivi iz različnih smeri. Vendar te kulturne razlike niso razlog za nepovezanost Slovencev. Kultura in kulturna dediščina je zagotovo povezovalni element. Prej bi rekel, da je glavni razlog za nepovezanost neznanje. Medtem ko so se veliki in bolj enotni narodi že od časa francoske revolucije dalje iz zgodovine učili, saj je znano reklo, da je zgodovina najboljša učiteljica, se v Sloveniji iste napake iz preteklosti zgolj ponavljajo v različnih odtenkih. Skorajda v vseh svetovnih državah beležimo polarnost, zlasti na političnim področju, vendar je kultura povsod tisti element, ki ljudi združuje. Pri nas ne bi smelo biti nič drugače.
Medtem ko so v državah vzhodne Evrope dediščino čuvali celo v najhujših totalitarnih sistemih, smo pri nas v letih po drugi svetovni vojni npr. gradove in dvorce ter druge tipe elitne arhitekture ropali in požigali.
Robert Peskar
Zavest o ohranjanju ljudskega izročila, šeg in navad je treba prenašati na mlajše rodove. So ti še vedno pripravljeni na sprejemanje teh navad, ali njihovo zanimanje zanje z leti upada?
Na osnovi nekaterih projektov s področja popularizacije, ki jih vodimo na ZVKDS, je razvidno, da zanimanje mladih za najrazličnejše oblike kulturne dediščine prej narašča kot upada. Še posebej so obetavni rezultati projekta Dnevov evropske kulturne dediščine, ki včasih z več kot 400 dogodki v mesecu septembru in več 10.000 udeleženci kaže izredno zanimanje in odziv, zlasti šol, vrtcev in drugih izobraževalnih ustanov, pri čemer so v veliko podporo tudi lokalne skupnosti in posamezniki. Vendar zgolj projekti popularizacije dolgoročno ne bodo dovolj, da bi kulturna dediščina postala sestavni del identitete vsakega državljana. Slej ko prej bo treba dodati še ekonomsko prvino v povezavi z razvojnimi potenciali. Nenazadnje pa tudi na statusnih pomenih, ki jo ima dediščina v razvitih državah. Šele takrat bomo lahko rekli, da smo dosegli ustrezen kulturni nivo tudi med mladimi.
Kako velik del naše dediščine in identitete, ki ju ne moremo pridobiti nazaj, smo v preteklosti izgubili? Katera dediščina je pri tem najbolj 'trpela'?
Da bi se stanje izboljšalo, bi morali kot posamezniki bolj spoštovati in upoštevati že dovolj jasno zapisane ustanovne določbe, kot družba pa ustvariti več spodbud za ohranjanje dediščine in več kazni za kršitelje, kar ima urejeno večina evropskih držav.
Kakšno kulturno dediščino tega časa v primerjavi s preteklostjo bomo zapustili našim zanamcem? Bo ta še vedno tako pestra in raznolika?
Zagotovo ne. Zaradi globalizacije in drugih družbenih pojavov, ki so po svetu dokaj identični, dediščina 21. stoletja pri nas ne bo prepoznavna. Če samo pogledamo arhitekturno dejavnost zadnjega desetletja ali dveh in njene značilnosti, ki jih krojijo zgolj ekonomski kriteriji ne pa tudi kulturni in estetski, lahko rečemo, da je ta 'copy-paste' arhitektura v obliki betonskih ali steklenih kock povsem enaka arhitekturi manj razvitih držav.
Medtem ko so se veliki in bolj enotni narodi že od časa francoske revolucije dalje iz zgodovine učili, saj je znano reklo, da je zgodovina najboljša učiteljica, se v Sloveniji iste napake iz preteklosti zgolj ponavljajo v različnih odtenkih.
Robert Peskar
Sodobna arhitektura v varovanih ali ne varovanih območjih se v ničemer več ne razlikuje, zato ne more biti nosilka kvalitetnih pojavov v družbi in v prihodnosti ne bo pomenila nič. Še celo državni projekti, ki bi morali biti spomeniki državnosti, narodne identitete in odraz zmožnosti družbe, več od prizidkov ne zmore. In to bo trajalo toliko časa, dokler ne bomo na državni ravni jasno oblikovali nacionalne strateške cilje. Za zgled so nam lahko velike evropske države, ki so zaradi globalizacije in drugih pojavov, kot so migracije, ki lahko negativno vplivajo na kulturno podobo evropskih držav v prihodnosti, že sedaj kulturi namenile milijarde evrov z namenom ohraniti narodno identiteto in prepoznavnost.
Kakšne dolgoročne cilje ima Slovenija s kulturno dediščino v prihodnosti?
Najpomembnejši cilj je zagotovo vzpostaviti takšne razmere, ki bodo omogočale dolgoročno ohranitev kulturne dediščine. Seveda za dosego tega cilja nismo dovolj zaposleni na ZVKDS, ampak je ključnega pomena tudi resorno ministrstvo in deležniki v širši družbi. Prvo bo na vrsti pravno varstvo kulturne dediščine z vzpostavitvijo varstvenih območij dediščine, ki so nova pravna oblika varstva dediščine, ki bo nadomestila varstvo dediščine skozi prostorske akte. Druge aktivnosti bodo naravnane na boljše pogoje ohranjanja dediščine z vzpostavitvijo sistemskih rešitev za sofinanciranje obnov. Prvi korak je bil narejen s sprejetjem zakon o kulturnem evru, a ta še zdaleč ne bo dovolj.
Sedaj ko imamo nekaj več časa za spoznavanje naše dežele, me zanima, katere kraje, ki so pestri z različnimi znamenitostmi iz preteklosti, bi priporočili za obisk in morda niso tako prepoznavni? Namenimo vsem enako pozornosti, ali so kateri morda po krivem zapostavljeni?
Do nedavnega, v času masovnega turizma, so bili pri nas najbolj obiskani tisti kraji, ki so že desetletja paradni konji slovenskega turizma. Ta je omogočal tudi ustrezno popularizacijo, česar pa si manj razviti kraji ali oblike turizma še niso mogle privoščiti. Sestavni del ponudb so tudi različni pojavi in oblike dediščine, ki so bile ponekod zaradi navedenega razloga dejansko manj prepoznavne, čeprav se ponašajo z visoko stopnjo avtentičnosti, vrednotami in bogatimi pomeni.
Kaj je ta birokrat Peskar storil za čiščenje spomenikov in okolice ,ki največkrat preraste plevel in barvajo razni izmečki družbe. …