Da so živali del družine, na Gracarjevi domačiji ni le fraza za privabljanje turistov, marveč je hitro jasno, da gre za življenjsko načelo. Imajo jih kar 176! Nekdaj Ljubljančani so sprva imeli staro kmetijo le za oddih, potem pa jih je kraj tako prevzel, da so se na griču, obdanem z gozdom, naselili za stalno. Več kot 200 let staro hišo so postopoma obnovili, uredili okolico in naposled registrirali še turistično dejavnost. Gostom danes ponujajo dva apartmaja in dve sobi, domačijo pa, kot rečeno, najbolj zaznamuje pisana živalska druščina.
So vse njihove živali tako scrkljane? "Prav vse. Nobena se ničesar ne boji, nimajo nobenih slabih izkušenj," pravi Dragica, medtem ko boža enega od štirinožnih prijateljev.
Je tudi licencirana inštruktorica jahanja pri Konjeniški zvezi Slovenije. Konji na domačiji so različnih pasem in značajev, med njimi tudi taki, ki so drugje veljali za zahtevne, pravi Dora, in ki niso imeli lahkega življenja. Nekateri so prišli na domačijo z vedenjskimi težavami, ki so posledica prejšnje oskrbe.
Eden od njih je na primer razvil tako imenovani medvedji ples, saj je do prihoda na kmetijo vse življenje preživel v boksu. Zaradi dolgotrajnega bivanja v zaprtem prostoru je razvil ponavljajoče se zibanje oziroma prestopanje, ki mu pravijo medvedji ples. In takega vedenja ni mogoče odpraviti čez noč, konju je treba posvetiti čas, poudari sogovornica.
Pri delu s konji je pozorna tudi na drobne stvari: za vzpenjanje na konja denimo uporablja pručko, da živali ne obremenjuje po nepotrebnem, enak pristop pa prenaša tudi na svoje učence.
Jahanje je na Gracarjevi domačiji namenjeno začetnikom in izkušenim. Za začetnike imajo manežo, terensko jahanje pa je primerno za tiste, ki osnove že obvladajo.
O tem, kako močno lahko stik z živaljo vpliva na človeka, govori tudi zgodba o deklici, ki je pri štirih letih v vrtcu komaj kaj govorila, z Doro pa je, v družbi konj, začela komunicirati. "Čisto se je odprla," se spominja. Dekličina babica je bila ob tem ganjena. Dora sicer poudarja, da ne izvaja terapevtskega jahanja, si pa želi za takšno delo dodatno izobraziti, saj se ji ne zdi prav, da bi se ga lotila brez ustreznega znanja.
Na domačiji imajo poleg konjev še koze, ovce, krškopoljske prašiče, oslička, perjad … Med bolj zanimivimi sta kamerunski ovci, ki sta sicer bolj podobni kozam kot ovcam, pa še črn jeziček imata. Od ograde do ograde spoznavamo nove prebivalce domačije, nekateri so bili rešeni, drugi so se družini pridružili po naključju.
Kamerunski oven
Zdaj so del domačije, obiskovalci pa jih spoznajo predvsem na dejavnostih za najmlajše. Dragica pripoveduje, kako zanimivi se zdijo otrokom – včasih jih od tam skoraj ni mogoče spraviti. »Na koncu so resda nekoliko umazani, ampak srečni,« se zasmeji.
Dragica in Dora sta tudi veliki ljubiteljici rastlin, ob apartmajih sta uredili pravo malo džunglo. Marsikatero rastlino vzgojita sami, jo razmnožita ali podarita naprej.
Tudi hrana je domača. Postrežeta nam z jabolčnim štrudljem in domačim sladoledom. Jabolka so z lastnega sadovnjaka, sladoled pa naredijo sami, brez dodatkov. Imajo tudi lastno meso, saj redijo krškopoljske prašiče, koze in ovce. Dora ima sicer gostinsko izobrazbo in kuharsko žilico, a kot pravi Dragica, trenutno v njenem fokusu prevladujejo konji.
Dragica pravi, da se gostje radi vračajo, nekateri bivanje celo podaljšajo. Na domačiji jim očitno ne zmanjka razlogov za to: lahko spoznavajo živali, opazujejo njihovo življenje, jahajo, raziskujejo okolico ali pa preprosto uživajo v miru.