Medtem ko večina deklic v otroštvu sanja o tem, da bi postale balerine, igralke, morda pevke, jih le peščica izstreli, da bi služile kot vojakinje. Ta poklic je v današnji družbi še vedno, pa čeprav manj kot v preteklosti, rezerviran za moški del populacije, ki je tudi v Slovenski vojski večinski. A do izraza vse bolj prihajajo tudi vojakinje, nenazadnje je Slovenija kot prva izmed članic Nata na čelo vojske postavila žensko in tako nakazala, da vojska ni več le 'igrišče' za moške.
Kaj vam ta poklic pomeni? Katera stvar iz vašega poklica vam je najbolj všeč in katera najmanj?
Poklicni vojaki smo temelj Slovenske vojske. Naša naloga je obramba domovine, državljank in državljanov, državnosti, nacionalnih interesov ter demokratičnih vrednot, zato mi ta poklic pomeni veliko, ker sem lahko ponosna nase in na svoje poslanstvo.
Vedno smo pripravljeni nesebično pomagati sočloveku ob naravnih in drugih nesrečah. To mi je v največje zadovoljstvo, da si v težkih trenutkih priskočimo na pomoč in pomagamo. Sama sem imela priložnost pomagati ob poplavah na Kostanjevici na Krki, pri žledolomu v Logatcu in Postojni, migrantskem valu ipd. Vojaško uniformo je včasih tudi težko nositi in najtežje jo je, ko si dalj časa zdoma, stran od svoje družine in najbližjih.
Koliko časa in kje ste bili na misiji? S kakšnimi pogoji se tam soočate?
Kot del slovenskega kontingenta sem se trikrat udeležila operacije KFOR na Kosovu. Pogoji so povsem drugačni kot v domovini. Sprememba okolja, jezika, namestitev, delavni čas in nenazadnje tudi hrana te prisilijo, da se soočiš z različnimi dejavniki in te postavijo iz cone udobja.
Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.
Kako doživljate to, da ste toliko časa ločeni od družine? Predvidevam, da je posebej težko za praznike, kajne?
Ločitev od družine za obdobje šestih mesecev je vselej težko. Ob odhodu so vedno tekle solze. A me moja družina pri tem podpira in mi je zaradi tega dosti lažje. Nenazadnje pa smo v dobi družbenih omrežij, pokritost z internetom je odlična in si lahko v stiku z domačimi praktično 24 ur na dan 7 dni v tednu. Najtežje je, ko pridejo prazniki, rojstni dnevi ali druga družinska srečanja, ko se vsi zberejo za obloženo mizo, polno dobrot iz mamine kuhinje, ti pa vse to spremljaš preko ekrana.
Se vam je kateri prizor na misiji še posebej vtisnil v spomin? Ste imeli kaj stika z lokalnim prebivalstvom?
Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske smo na Kosovu zelo cenjeni. Lokalno prebivalstvo nas sprejema z naklonjenostjo in zaupanjem. Predvsem zato, ker nas zbližuje zgodovina iz bivše Jugoslavije. Velik del prebivalstva je delalo oziroma poznajo koga, ki je delal v Sloveniji, predvsem v Ljubljani, Kranju, Velenju, na Jesenicah. Zato tudi tako radi vzpostavijo stik z nami in nam povedo svojo zgodbo. Zelo so prijazni, večkrat se nam je celo zgodilo, da smo dobili vabilo na njihov dom, kjer bi nas počastili s kakšno dobroto iz njihove kuhinje. Velikodušnost ljudi me vedno prevzame, nekateri nimajo veliko, vendar bi ti dali prav vse.
Ste po uspešno opravljeni misiji, kako drugače gledali na svet? Vas je česa naučila in določene stvari sedaj bolj cenite?
Sodelovanje na misijah in oddaljenost od doma, družine ti dajo neko drugo videnje na svet. Naučiš se potrpežljivosti, strpnosti, hvaležnosti. Cenim našo državo, cenim naše šolstvo, zdravstvo, socialno varnost, možnost zaposlitve, prometno ureditev, cenim komunalo – Slovenija je res tako lepa in čista. Včasih je treba iti v svet, da spoznaš, kaj imaš doma in pri naš še zdaleč ni tako slabo, kot znamo Slovenci radi 'pojamrati'.
Pripadniki vojske se na misijah oziroma ko se z njo vrnejo pogosto soočajo s posttravmatsko stresno motnjo. Je misija tudi na vas negativno vplivala in pustila kakšne posledice? Menite, da je na tem področju za vas dobro poskrbljeno?
Menim, da misija name ni negativno vplivala, so pa določene stvari, ki se jih je bilo treba zopet navaditi, saj si od civilnega življenja odsoten celi šest mesecev. Ob prihodu domov sem tako ves čas gledala na uro, kot da se mi nekam mudi in da lovim neke časovnice; se mi mudi na postroj, sestanek… Zato sem jo po dveh dneh raje odstranila iz roke.
V družbi družine in prijateljev si od začetka malo bolj zadržan in tiho, večinoma samo opazuješ in poslušaš. Seveda te vsi sprašujejo, kako je bilo in ti vedno znova in znova ponavljaš ene in iste pripetljaje kot pokvarjena plošča. A v pogovore se nekako ne vklopiš, pa čeprav si bil z vsem na tekočem. Te le ni bilo šest mesecev in življenje v domačem okolju je nekako šlo mimo tebe.
Najbolj sem bila vesela civilnih oblačil in obutve. Pregledala sem celo omaro, potem pa z nelagodjem preizkusila kavbojke – 'Uh, še so mi prav'. Še danes pa mi gre na smeh, ko sem šla v domači kopalnici pod tuš v hišnih copatih, saj se na misiji vedno tuširaš v natikačih.
V Slovenski vojski imamo sicer zaposlene psihologe, na katere se lahko obrneš za pomoč in so nam vedno na voljo. Vendar menim, da smo po naravi taki, da stvari raje skrivamo v sebi in se na njihovo pomoč ne obrnemo radi. Psihološka pomoč še vedno velja za neko tabu temo, saj mislimo, da smo slabiči, če se bomo obrnili na njihovo pomoč.
Menite, da imate napram moškim kolegom kakršnokoli prednost, da ste ženska vojakinja?
Ne mislim, da bi imela kakršnokoli prednost, ker sem ženska vojakinja.
Ali kdaj doživljate podcenjevanje s strani moških kolegov, ker ste ženska in naj bi bilo to delo rezervirano za moške? Kako pa je bilo na usposabljanju?
Kljub dejstvu, da je vojaški poklic vedno veljal izključno za moški poklic, so bile ženske že od nekdaj na tak ali drugačen način del vojaškega okolja. Na žalost na ta poklic ne gledamo objektivno, saj se v ozadju vedno skrivajo tradicija, stereotipi in predsodki. Fizične značilnosti žensk so vedno manj pomemben dejavnik, saj se je način bojevanja spremenil. Prepogosto pozabljamo, da sodobno bojevanje ne poteka v strelskih jarkih z nožem med zobmi in da lahko ženske ob primerni fizični vadbi v znatni meri nadomestijo zaostanek v fizični sposobnosti. Tako, da ne, ta poklic nikakor ni rezerviran samo za moške.
Med samim usposabljanjem ni bilo čutiti nobenega podcenjevanja, saj smo bili vsi enaki - vsi zeleni in prestrašeni. Poveljujoči so nas obravnavali vse enako, vsi smo delali vse, vsi smo nosili vse, tako fantje kot punce, če kdo česa ni zmogel, smo si pri tem pomagali. V enoti, na misijah pa se mi je že zgodilo, da so kakšno nalogo raje dodelili moškemu. Vendar nič zato, so ob drugi priložnosti videli, da zmorem tudi sama opraviti nalogo.
Leta 2007 je bilo v Slovenski vojski 960 vojakinj, kar je predstavljalo 16 odstotkov med vsemi poklicnimi vojaki. To število pa naj bi se z leti še povečevalo, kar Slovenijo uvršča v sam vrh vojaških organizacij, v katerih se zaposlujejo tudi ženske. Bi si želeli imeti še več ženskih vojakinj?
Kako je delovati v pretežno moškem kolektivu?
Delovanje v pretežno moškem kolektivu zna biti zelo naporno, saj menim, da se moramo ženske bolj dokazovati in biti boljše, da bi bile njim enake oz. nas imeli za enake.
Leta 2018 je na čelo Slovenske vojske prišla Alenka Ermenc- Slovenija je tako izmed članic Nata postala prva država, ki je na povelju vojske imela žensko predstavnico. Kako gledate na ta dosežek? Nekateri so njeno imenovanje označili celo za zgodovinski korak. So ženske v vojski dovolj cenjene?
Dosežek generalmajorke Alenke Ermenc daje pozitivno in spodbudno sporočilo vsem ženskam, da je napredovanje v Slovenski vojski možno enakopravno z moškimi in odpira vrata oz. spodbuja ostale ženske, da stremijo k višjim ciljem. Menim, da smo ženske v vojski cenjene, ker pokažemo, da zmoremo vse in še več – svoje delo opravljamo korektno, natančno in profesionalno ter rušimo stereotipe, da ženkam pripadajo le tradicionalne vloge.