Začetnik najbolj priljubljene teorije, zakaj smo izgubili dlako je Peter Wheeler z Liverpool John Moores University, začetki pa segajo v devetdeseta leta.

Znanstvenik je naredil matematični model, po katerem je lahko pojasnil, koliko toplote so lahko naši predniki vzdrževali, da so možgani še vedno dobro delovali.

Da bi preprečili pregrevanje lobanje in s tem možganov, naj bi po tej teoriji nastali dve spremembi. Ena je ta, da je človek začel hoditi po dveh nogah, kar je pomenilo, da je neposredni sončni svetlobi izpostavljena manjša površina telesa. Druga bolj pomemebna sprememba pa je izguba dlake.

Bolj učinkoviti brez dlake

Ko so začeli naši predniki živeti v odprtem prostoru in v savanah z veliko sončne svetlobe, niso potrebovali več tolikšne zaščite pred mrazom. Človek je začel teči na dolge razdalje, moral je loviti hrano in pobegniti pred plenilci. Izguba dlake je tako spodbudila razvoj potenja, ki je najbolj učinkovita metoda toplotne disperzije. Zaradi dlake bi mu bilo prevroče, zato je bil bolj učinkovit način uravnavanja temperature s potenjem.

Gola koža in potenje sta omogočila, da je lahko lovil tudi v najbolj vročem delu dneva, kar je povzročilo večji vnos kalorij in tako tudi hitrejši razvoj možganov.