Formula za vsakogar

	Včasih je večina moških težko sprejela, da zmagujem. Danes, po 24 letih, začudenih pogledov mojih konkurentov ni več. Nina Jerančič, profesionalna voznica dirkalnika

Ločimo dve osnovni različici kartov. Prvi, navadno električni in šibkejši, so namenjeni popoldanski zabavi, drugi bencinski poženejo kri po žilah in približajo občutek dirkača formule.

Vožnja z električnimi karti moči osem in pol kilovatov ter najvišjo hitrostjo elektronsko omejeno na 60 km/h, ki jih ponujajo v RollBaru v BTC, je primerna tako za najmlajše od petega leta pa vse do starostnikov oziroma za vse, ki lahko popolnoma stisnejo zavoro. Upravitelj karting centra Sandi Sep nam je pojasnil, da je mogoče najeti kart za eno vožnjo, ta stane deset evrov, lahko pa tudi za eno uro. Možen je tudi poslovni zakup piste, primeren za od 10 do 12 ljudi, ki skupaj z vodeno dirko, podelitvijo priznaj in pokalov ter šampanjcem stane 330 evrov.



Za varnost je poskrbljeno s temeljito razlago pravil vožnje, dirkač pa je obvezno zavarovan s čelado, prav tako je z odbojnimi gumami zavarovana celotna pista. V RollBaru imajo usposobljeno osebje, ki zna nuditi prvo pomoč, vendar pa več kot razkužitev manjših prask do zdaj ni bila potrebna. Ob koncih tedna je priporočljivo, da se najem dirkalnika v naprej rezervira.

Tomaž Jeras. © Gregor Prebil

Za tiste, ki jim manjše hitrosti niso pri srcu in bi radi okusili adrenalin, so primerni pravi karti. Tomaž Jeras, ki se že vrsto let profesionalno ukvarja s kartingom, pravi, da je najlažje začeti, če poznaš koga, ki ima kart, ki ga lahko tudi sam preizkusiš. V nasprotnem primeru je v Sloveniji kar nekaj ljudi, ki se s tem ukvarja profesionalno in ki tudi posojajo dirkalnik. Zadnja leta so proizvajalci motorjev na trg ponudili agregate, ki so primerni za tiste, ki jim je kart hobi in zdaleč niso več le tekmovalni bolidi. Začetni strošek za začetnika je okoli 3.000 evrov, kolikor stane kart in varnostna oprema, ki zajema dirkalne čevlje, rokavice, kombinezon in osnovno čelado. V Sloveniji sta dve stezi ustrezne dolžine primerni za to vrsto kartov, na Ptuju in v Krškem, po raznih parkiriščih in cestah pa je dirkanje prepovedano. Najem proge za cel dan stane okoli 20 evrov.

Jeras pojasnjuje, da je razlika med pravimi karti in tistimi za desetminutno zabavo neprimerljiva. V zadnje, ki so bolj robustni, je vgrajen šibek motor za kosilnico, na pravem kartu pa so fascinantni tako pospeški kot zaviranje, ki ponujajo približek občutja, ki ga doživljajo dirkači v formuli 1. Hitrosti zaradi konfiguracije stez niso višje od 120 km/h, v oči pa bode predvsem povprečna hitrost, ki ni veliko manjša od najvišje, saj kart ponuja izredno hitro vožnjo skozi ovinke. Kart je možno tudi najeti za en popoldan, cena z inštrukcijami vred pa se začne pri 500 evrih. Bolid je treba do piste pripeljati. Za to so najbolj primerni kombiji, prikolice, enoprostorci, spet drugi ga pripeljejo kar na strehi avtomobila.



Intervju: Tomaž Jeras, voznik dirkalnega karta
Kako začeti s kartingom?
Najlažje je začeti, če imaš kakšnega prijatelja, ki ima kart, da greš z njim na stezo, kjer ga tudi sam preizkusiš. V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki se s kartingom ukvarja profesionalno. Več ali manj imajo vsi karte, ki se jih da sposoditi in preizkusiti.

Kje vse se je možno voziti z dirkalnikom?
Pri nas v Krškem, kjer steza obratuje od ponedeljka do nedelje, in na Ptuju, kjer boste lahko kartali samo ob petkih in sobotah. Drugače pa je v sosednjih državah, predvsem v Italiji in Avstriji, kjer je ogromno stez za dirkanje. Odkar ni več schengenske meje, tudi ni ve težav z birokracijo – od atakarneta do carine, kjer je bilo izgubljenega veliko časa.

Kako pa je z registracijo in homologacijo?
Za kart ne potrebuješ nič. Homologacijo predpisuje svetovna komisija za karting, vsak kart, ki se uporablja na dirkah, tako doma kot v tujini, pa mora biti homologiran, tako da je to stvar proizvajalca.