V Parizu je že čakalo šest tisoč vojakov, ki bi lahko okrepili obrambo, vendar pa jim je primanjkovalo transportnih sredstev za odhod na fronto. Vojaški guverner Pariza general Joseph-Simon Gallieni se je domislil, da bi za prevoz vojakov lahko uporabili pariške taksije in njihove voznike.
Množični odziv
Ti so se množično odzvali na poziv in ob dogovorjeni uri 7. septembra se jih je pred vojaškim poveljstvom zbralo kar 600. Ker je lahko vsak taksi naenkrat peljal pet vojakov, je moral dvakrat oditi na bojišče in nazaj ter dvakrat prevoziti okrog sto kilometrov.Taksisti so zaradi varnosti pred nemškimi letali morali voziti ponoči in z ugasnjenimi žarometi. Renaultovi taksiji, ki so tedaj pretežno vozili po Parizu, so imeli šibke motorje in bili počasni, mnogi pa so se tudi popolnoma pokvarili. Taksistom je vojake kljub temu uspelo pripeljati na bojišče, Francozi so ustavili nemško ofenzivo in začela se je dolgotrajna in izčrpavajoča pozicijska vojna.
Pariški taksisti so se množično odzvali na poziv k obrambi Pariza
Vpliv na moralo
Podvig pariških taksistov se je v francoskem zgodovinskem spominu utrdil kot kritični dogodek pri obrambi Pariza, vendar danes zgodovinarji dvomijo, da je dejansko vplival na izid prve bitke na Marni. V njej sta se namreč na obeh straneh borila več kot dva milijona vojakov, dobrega pol milijona pa jih je umrlo. Vsekakor nihče ne dvomi, da so pariški taksisti vplivali na dvig morale, saj so Francozi v njih videli manifestacijo »union sacrée«, svete zveze med civilnim prebivalstvom in vojaki na bojišču, spomina na ljudi, ki so leta 1794 z orožjem rešili francosko republiko.
