Dacia letos praznuje petnajstletnico svoje širše prisotnosti v Evropi. Kar v praksi pomeni petnajst let, kar je na ceste zapeljal logan kot njen prvi model nove dobe pod okriljem Renaulta.
To so obeležili s posebno jubilejno serijo »proud«, iz katere je bil tudi testni sandero. Zato se pohvalil z nalepkami na spodnjem robu vrat, oznako »15 let« na prednjih pragovih, jubilejnih značkah na stebričkih C in črno oblepljeno streho z veliko številko 15, ki ga sicer ni spremenila v dirkalnik, mu je pa precej popestrila videz. In ko k temu dodamo še 16-palčna kolesa, karoserija pa je v »železno modri« barvi, ki je rezervirana le za to serijo, je recept za dober nastop zagotovljen. Nekoliko drugačen je sandero proud tudi v notranjosti, kjer izstopajo predvsem modri dodatki na sedežih in armaturni plošči.
To pa je bolj ali manj vse, kar jubilejno serijo sandera loči od sandera stepway, na katerem so ga zasnovali. Kakšnih posebnih presenečenj zato ne gre pričakovati, saj je sandero v tej generaciji na cestah že od leta 2012, spomladi pa tudi pričakuje naslednika.
Plusi in minusi
Resnici na ljubo je Dacia kljub vsemu cenovno ugodna znamka, zato kaj veliko niti ne bi smeli pričakovati. A kljub temu vedno znova preseneti, tudi ko gre za opremo. Ima soliden infozabavni sistemom, ki se je v svojem življenju naučil komunicirati tudi s pametnimi telefoni in ponudi sliko vzvratne kamere in uporabno navigacijsko napravo. Samodejna klimatska naprava je takšna kot v cliu prejšnje generacije, torej povsem solidna in učinkovita. A po drugi strani so merilniki z zaslončkom avtomobilskega računalnika še iz časa pred vsesplošno digitalizacijo.
Nad prostornostjo bi se težko pritoževali, saj je prostorno tako spredaj, ko tudi zadaj, v prtljažnik z osnovnimi 320 litri pa tudi gre marsikaj. A po drugi strani so očitni tudi varčevalni ukrepi. Za sedeže denimo še vedno velja, da bi lahko bili nekoliko trši, saj bi se s tem zaradi boljše opore telesa povečalo predvsem udobje med dolgimi vožnjami. Z daljšimi sedalnimi deli bi lahko poskrbeli tudi za boljšo podporo voznikovih in sovoznikovih nog. Tudi višinsko nastavljanje voznikovega sedeža je zelo arhaično in tem primerno nerodno. Tudi volanski obroč je nastavljiv le višinsko, nekoliko skromen pa je tudi splošni vtis notranjosti. A to so pravzaprav vse zamere, ki jih lahko sanderu očitamo, in tudi te zbledijo ob njegovi ceni in drugih lastnostih.
Učinkovit motor
Ena od dobrih lastnosti testnega sandera je gotovo njegov motor. Gre sicer za že dodobra preskušeni 1,5-litrski turbodizelski štirivaljnik, s katerim smo se velikokrat srečali v modeli skupine Renault Nissan Mitsubishi. Pred nedavnim je bil močno prenovljen. To se pozna predvsem v dodatku sistema za selektivno katalizo dušikovih oksidov na izpušnem sistemu, brez katerega ne bi več ustrezal sodobnim okoljskim merilom. Sprememba se na fizično vidi predvsem v dodatku odprtine za nalivanje dodatka AdBlue poleg odprtine za točenje goriva.
Motor razpolaga s 70 kilovati (oziroma 95 'konji') in vzbuja občutek, da z razmeroma lahkim avtomobilom, ki prazen tehta 1.090 kilogramov, nima prehudega dela. A sandera po drugi strani tudi ne spremeni v dirkalnik. Konstruktorji so menjalniku namenili tudi precej dolge prestave, zato se motor tudi pri velikih hitrostih ne napreza in ostaja v zmernih območjih vrtljajev, kar se odraža tudi na porabi. Ta bo sicer težko dosegla deklariranih 3,9 litra, bo pa ob normalni uporabi v vsakršnih razmerah ostajala pod šestimi litri, kar je tudi dobro. Na testu se je povprečje ustalilo pri 5,8 litra, pa čeprav je bilo vmes precej avtocestnih voženj in tudi voženj po ovinkastih alpskih cestah, tudi bolj strmih makadamskih. Verjetno bi lahko ob bolj vsakdanji rabi shajali v območju petih litrov.
Kompromis med plezalcem in cestakom
In prav na strmih razgibanih makadamih se je pokazalo, da sandero proud oziroma stepway terencem ni blizu le z videzom ampak tudi s plezalnimi sposobnostmi, saj pride daleč in vzbudi vtis, da bi s pravimi gumami prišel povsod, kjer v skladu z našimi zakoni lahko, in še dlje. K temu navsezadnje pripomoreta tudi povečana oddaljenost dna od tal in blažilniki z daljšimi hodi, zato njegovo dno nikakor ne podrsa po tleh.
A po drugi strani prijaznost slabšim potem vpliva tudi na vožnjo po urejenih cestah. Na asfaltiranih podlagah, predvsem pa na avtocestah, bi si namreč želeli bolj natančnega volana in boljše vodljivosti, pa tudi podvozje bi lahko manj nagibajoče opravilo z ovinki. A na splošno velja, da sandero proud ponosno opravi z zahtevami vsakdanjega prometa, če le njegov voznik ni preveč izbirčen.
Ni za izbirčne
In kupec sandera proud verjetno ne bo zelo izbirčen, ampak bo sandera cenil predvsem kot učinkovito prevozno sredstvo z določenimi bonusi. Dacia sandero v osnovi stane 8.500 evrov, s čimer se uvršča med najcenejše avtomobile pri nas, če ni celo najcenejši, a tudi za sandero v testni izvedbi, ki je imel bolj ali manj vso opremo s seznama, bi bilo treba plačati 14.830 evrov. To pa je tudi čisto v redu in vas kot potencialnega kupca pripravi, da vidite predvsem njegove prednosti, ob slabostih pa malo zamižite.
Podatki o vozilu (dacia sandero proud 1.5 blue dCi)
Motor: turbodizelski, štirivaljni, 1.461 ccm
Največja moč: 70 kW (95 KM) pri 4.000 vrtljajih
Največji navor: 220 Nm pri 1.750 vrtljajih
Zmogljivosti: 167 km/h, 11,8 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 4.089 x 1.761 x 1.615, medosna razdalja 2.589
Prtljažnik (v litrih): 320
Poraba: 3,9 litra/100 km (kombinirani cikel WLTP), izpusti CO2: 102 g/km
Cena v evrih: 14.830
Plusi: oprema, oblika, vozne lastnosti, motor in menjalnik, oddaljenost dna od tal, cena
Minusi: vozne lastnosti, mehki sedeži, le višinsko nastavljiv volan, plastična notranjost
