Sveti Štefan, zavetnik konj

Bil je diakon v Jeruzalemu, skrbel je za siromake in tako goreče širil Kristusov nauk, da so ga Judje obsodili na smrt s kamenjanjem.

Sveti Štefan je po ljudskem izročilu od srednje do severne Evrope znan predvsem kot konjski patron, to zavetništvo pa ni v nikakršni zvezi z njegovim življenjskim poslanstvom in smrtjo. Svetniku je namreč Cerkev samovoljno namenila posebno vlogo, saj je moral nadomestiti nekdanje pogansko božanstvo, pri nas slovanskega boga čred in živine Velesa ali Volosa. Štefan spada tako med najstarejše slovenske svetnike in je že v zgodnjem srednjem veku prevzel skrb za živino, zlasti pa konje. Sveti Štefan sicer spada v skupino priljubljenih svetnikov, ki bdijo nad živino, to so še Jurij, Martin, Anton Puščavnik, Lenart in Vid.

Na štefanovo še danes blagoslavljajo konje
Šege in običaji na štefanovo so se skozi čas ohranili vse do danes in se kažejo v različnih oblikah. Tako poznamo jahanje na konjih in blagoslavljanje pred cerkvijo, druga oblika čaščenja Štefana pa je prinašanje figuric konj, govedi in ovac v cerkev.
Ponekod po Sloveniji še danes kmetje odjezdijo do cerkve in v krogu počakajo, da duhovnik blagoslovi konje. Žegnanje konj se je ohranilo na Šentjernejskem polju na Dolenjskem, zadnja leta pa dediščino oživljajo tudi na Križu pri Komendi, na Veliki Slevici nad Velikimi Laščami in še kje.

Konjički ostanejo v cerkvi celo leto
Štefanovo se praznuje tudi s prinašanjem lesenih (voščenih ali kovanih) figuric konj, govedi in ovac v cerkev. Figurice konjičkov ljudje prinesejo k oltarju, zraven pa položijo vrečko ovsa in soli. Po blagoslovu ostanejo figurice v cerkvi do naslednjega leta, oves in sol pa odnesejo domov in ju dajo živini. Zaradi takšne navade se je ohranilo mnogo starih figuric, zelo zanimivo in obsežno zbirko lesenih konjičev in krav pa hranijo v cerkvi na Križu pri Komendi.

Šega prinašanja figuric še danes živi v kranjski, kamniški in tudi ljubljanski okolici. V Štepanji vasi (ob Štepanjskem naselju) ljudje v cerkev še zmeraj nosijo figurice, čeprav večina nima ne kmetije ne živine.

Štefanove vraže
Tudi o štefanovem se je ohranilo nekaj vraž, znane so predvsem iz Prekmurja in s štajerskega konca:
– Če hočeš ostati mlad in lep, se moraš na štefanovo zjutraj umiti v mleku.
– Vse bolezni odvrne od živine za vse leto tisti gospodar, ki na štefanovo od poldneva do tretje ure na travniku ujame živega krta, mu odvzame srce in ga da kravam.
– V okolici Laškega mora vsak, ki se misli ženiti, vzeti na štefanovo vrv v cerkev; še tisti dan bo izbral nevesto in jo pripeljal domov.
– Živine ponekod v Prekmurju ne napajajo zjutraj, ampak zvečer, drugi pa jo ženejo k sosednjemu studencu in ne domačemu, da jo obvarujejo bolezni na očeh.


Viri:
Janez Bogataj: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem
Janez Bogataj: Smo kaj šegavi?
Niko Kuret: Praznično leto Slovencev