Tako, kakor da jih pozna od nekdaj, zato ga ne morejo pretentati. Skratka, zatrapal se je na prvi pogled, celo pogovor je gladko tekel in uspelo mu je nekaj posrečenih opazk, ki so jo nasmejale. Če so bile kje v bližini stojnice, se ji je lahko prikupil še s sladkorno peno. Tudi takšen dan pride kdaj pa kdaj v življenju. Človeku rojijo ob takšnih trenutkih po glavi preroške misli, in ravno ko je hotel naključju pripisati nezmotljivo voljo usode in je že skoraj zbral pogum, da jo prosi za telefonsko številko, jo je avtobus odpeljal v neznano. Z vetrom pa se je izgubil tudi njen štajerski naglas, najbrž mariborski.
Zato smo cagavi fantje obsojeni na poslušanje zanimivih zgodb iz prve roke, ko pa sami pridemo na vrsto, se običajno sklicujemo na pripovedovanja bahavih stricev. Na njihove štorije lahko vedno staviš, v nasprotju s prijatelji, ki so običajno tvoje sorte tiči. Eden od njih je nekoč na tujem visokogorskem smučišču srečal zamejsko Slovenko, bila je očitna obojestranska simpatija, in ves ljubi dan sta se skupaj vozila na sedežnici, menjavala vrečke čaja ter praznila čutarico borovničevca, dokler ni napočil čas slovesa. Pospremil jo je iz planinske koče in jo zmedeno prosil za hišni naslov, čeprav je kot informatik zagovornik sodobnih komunikacijskih poti. Potem se je zatekel za šank in s trpečim izrazom tožil, da se ni obrnila in pomahala, ko jo je sedežnica še zadnjič odpeljala v dolino. Ja, očitno je spet "zajebal stvar". Čez dober mesec se je opogumil in ji pisal na staromoden način, še papir je nadišavil z One Summer, ona pa mu je vljudno odgovorila in na koncu pripisala: '' Mona, zakaj me nisi poljubil, ko sva se poslavljala?''. Saj ne, da si ni želel, le ob misli na to mu je v ušesih odzvanjala njena klofuta, kar bi bilo bolje, kot da mu še vedno njene besede.
Brez klofute, brez poljuba
Marsikdo je najbrž že doživel, da mu je vztrepetalo srce, ko se je ob naključnem srečanju zagledal v spogledljive oči, ob katerih se je takoj počutil domače, toplo in varno.