Gorenjska
4480 ogledov

"Ne pripovedujem, da bi se vam smilil. Usmiljenja ne potrebujemo!"

Izbrisani, razstava, Mestna knjižnica Kranj
1/6
M. Ha. Eno najbolj tragičnih usod je doživel Zoran Tešanović, ki je bil 26 let brez dokumentov. Decembra lani je, nepokreten, zgorel v prikolici. Policija je ta teden potrdila njegovo identiteto.
V dvorani Mestne knjižnice Kranj je do 25. maja na ogled razstava Amnesty International z naslovom 31 let s(r)amote, Portreti izbrisanih skozi fotografski objektiv Boruta Krajnca. Ti izpričujejo, da za vsakogar od njih izbris še kar traja. V sklopu omenjene razstave je Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije, pripravila pravo uro iz zgodovine, med katero sta svoji pretresljivi izpovedi podala portretiranca Irfan Beširević in Slavica Đuričić.

Včerajšnega pogovora v kranjski knjižnici se je udeležilo več kot 40 dijakov Srednje ekonomske, storitvene in gradbene šole Šolski center Kranj. Drugih obiskovalcev je bila le peščica. Na uvodno vprašanje, ali so slišali za izbris, poznajo koga, ki je bil izbrisan oziroma ali poznajo krivice, ki so se zgodile v Sloveniji, prav nihče od mladih ni dvignil roke, za nekaj sekund je bilo le slišati šepetanje. Zato je Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenije, pojasnila, da je bilo 26. februarja 1992 nezakonito izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva kar 25.671 ljudi, in sicer brez obvestila in brez možnosti pritožbe. Dve sodišči, Ustavno sodišče RS leta 1999 in Evropsko sodišče za človekovekove pravice leta 2012, sta ugotovili, da je bil izbris nezakonito in neustavno dejanje oziroma da je bil izbris kratenje človekovih pravic.

Izbrisani, razstava, Mestna knjižnica Kranj | Avtor: M. Ha. M. Ha.

Čez noč je več tisoč ljudi ostalo brez pravnega statusa, brez veljavnih dokumentov, brez pravic. Posledice so bile neusmiljene: tisoči so bili deportirani iz Slovenije, niso imeli dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, delodajalci so morali prekiniti njihove zaposlitve, njihovih otrok po rojstvu niso vpisali v matične knjige.

"Bilo je tako, kot bi vi danes izvedeli, da v Sloveniji nimate stalnega prebivališča, stalno prebivališče pa je tisto, na katero se vežejo vse pravice, to je pravica do dela, dostopa do zdravnika, socialnih pomoči, do izobraževanja. Osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji lahko obiskujejo tujci, begunci, srednješolsko izobraževanje pa je že vezano na stalno prebivališče. Sejana Sabljaković denimo, ki je bila izbrisana na svoj 14. rojstni dan, ni mogla obiskovati srednje šole, ob delu jo je naredila šele čez leta pozneje, ko je to lahko plačala. ... Predstavljate si, da ko hočete dvigniti dokument, potrdilo o šolanju, pa vam odgovorijo: vas pa nimamo ... Vse pravice, ki so vezane na stalno prebivališče, so umanjkale in tudi pravica, da so ljudje lahko živeli v Sloveniji," je mladim, ki so pozorno poslušali, razlagala Nataša Posel.

Izbris je bil tudi diskriminatoren, kajti iz registra stalnega prebivalstva Slovenije so bili izbrisani samo ljudje, ki so bili na neki način vezani na nekdanjo Jugoslavijo. Ljudje, ki so delali v Sloveniji, a bili iz Nemčije, ZDA in Švice, niso bili izbrisani.

Izbrisanih je bilo tudi 5360 otrok. Ti niso mogli nadaljevati šolanja, ampak so pričeli delati, da je družina lahko preživela. To je zmanjšalo njihove možnosti za prihodnje življenje, službe in prihodke.

Manj kot polovica si je uredila status

Po sedmih letih, leta 1999, je ustavno sodišče izdalo odločbo o nezakonitosti izbrisa. Zato je bil pozneje sprejet zakon, ki naj bi popravil krivice izbrisanim, a je leta 2003 Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustaven. Leta 2010 je bil sprejet sistemski zakon, ki naj bi uredil statuse. Vendar je bil ta zakon zelo strog in doslej si je status uredila manj kot polovica izbrisanih. Mnogi so ostali zaradi tega še naprej brez pravic, ki so povezane s tem statusom, je navedla direktorica AIS Nataša Posel.

ljubljana06.03.08, aleksander todorovic, izbrisani, demonstracije izbrisanih na | Avtor: IFP Protest v Ljubljani 6. marca 2008. IFP

"En dan po izbrisu je iz takratnega ministrstva za notranje zadeve prišla depeša, da se izbrisanim ne upošteva več dokumentov, ki so bili sicer še veljavni, ter da se te ljudi lahko pripelje do meje in izžene brez uradnega zaznamka.
Izgnanih je bilo več tisoč ljudi, številne družine so tudi pozneje ostale ločene ali so zaradi izbrisa razpadle. Le del izbrisanih je dobil mizerne odškodnine, in sicer 50 evrov za vsak mesec oziroma 5000 evrov ... Izbris nikoli ni bil preiskan in zanj nihče ni odgovarjal,"
je opozorila Nataša Posel.

Opravičilo, ohranjanje spomina in peticija

Dva predsednika parlamenta in ministrica za notranje zadeve so se opravičili v osebnem imenu, vse do lani pa se nihče ni opravičil v imenu države. In to se je zgodilo lani ob 30. obletnici, ko se je opravičil osebno in v imenu države predsednik Borut Pahor. Leta 2014 je bil sprejet zakon o odškodninah in do te so bili upravičeni samo tisti, ki so si ponovno vzpostavili status. Odškodnine pa so bile izjemno nizke, 50 evrov na mesec, kar je v povprečju zneslo 5 tisoč evrov in še to je bilo izplačano v petih obrokih.
In predsednik Pahor je, kot ugotavljajo v društvih izbrisanih, tudi prepoznal, kaj vse še ni rešeno, hkrati pa je pozval, da je treba ohranjati živ spomin na vse, kar se je dogajalo, tudi tako, da se te vsebine vključi v kirukulum izobraževalnega sistema.

Amnesty International tako zdaj od letošnjega 26. februarja naprej zbira podpise, naj vlada čimprej pripavi zakonske ukrepe, ki bodo omogočili povrnitev statusa in popravo krivic vsem izbrisanim. Kot smo izvedeli, jim je doslej uspelo zbrati 600 podpisov.

Izbris je bil kolektivni ukrep

Po osamosvojitvi Slovenije so tisti, ki jim slovensko državljanstvo ni bilo dodeljeno avtomatično, imeli šest mesecev časa, da si ga pridobijo. Nekateri so to vedeli, drugi ne. Ljudi iz nekdanje Jugoslavije, čeprav so bili rojeni v Sloveniji, posamično niso obveščali, ali so avtomatično dobili slovensko državljanstvo ali ne. Številni so podali vloge in tako se je denimo zgodilo, da je samo eden v družini dobil odgovor. Nekateri so poskušali dati vloge, a so jih zavrnili, češ da to ni potrebno ali pa da je še dovolj časa in naj se zglasijo po novem letu. Spet druge so zmanipulirali v smislu, saj govorite slovensko in to ni potrebno. Marsikdo pa se je lahko odločil, da ne bo slovenski državljan, saj takrat dvojno državljanstvo ni bilo možno. Nekateri so v Sloveniji živeli že po 20 let, a so bili v negotovosti, ali bi potem lahko dedovali premoženje po starših v BiH, Makedoniji, Srbiji, na Hrvaškem. To je bila torej lahko njihova legitimna odločitev in presoja.

"Če si predstavljate, čez nekaj časa boste končali šolanje in boste lahko dobili zaposlitev v Avstriji, Nemčiji, Belgiji ... Tam vas nihče ne bo silil, da vzamete državljanstvo. Vaše pravice bodo vedno izhajale iz prebivališča in dovoljenj za delo. Po tem zakonu ni bilo predvideno, da tisti, ki bodo ostali brez državljanstva, da jim bo vzeto tudi stalno prebivališče. Ker tega ni bilo v zakonu, je bil izbris nezakonit. Izbris je bil narejen tudi na skrivaj. Ljudje niso dobili odločbe, to je bilo narejeno potihoma. Individualno so izvedeli, da jih ni. Na primer ko so šli registrirat avto, poskušali pridobiti potrdilo o šolanju, ob rojstvu otroka. Ko se je rodila Aleksandra Todorović Novak, se njen oče ni mogel vpisati v njen rojstni list, in tako je on izvedel, da je izbrisan. Vsak je izvedel za izbris na svoj način, nihče ni vedel, da je bil izbris v bistvu kolektiven ukrep, ki je prizadel več kot 25 tisoč ljudi. In zadeve se niso rešile ne v nekaj tednih in mesecih, kot so upali, niti v naslednjih letih," je dejala Nataša Posel.

Država se je o tem zelo sprenevedala, veljali števlini miti o izbrisanih: sami so si krivi, to so ljudje, ki niso hoteli, da se Slovenija osamosvoji in da so to ljudje, ki so se v vojni borili proti Sloveniji. Ti miti so odvračali pozornost od odgovornosti države in če bi se izbris priznal, bi se moralo tudi ugotoviti, kdo je kriv in krivec bi moral odgovarjati. Ampak nihče ni nikoli naredil nobene neodvisne preiskave. In zdaj pa je znano veliko dokumentacije, od depeše, ki je bila izdana 27. februarja 1992, in v kateri piše, da listine, ki jih posedujejo, četudi so jih izdali pristojni organi v Sloveniji in so še veljavne, ne veljajo več in da lahko pooblaščena oseba tedanjega ministrstva za notranje zadeve oziroma policije privede izbrisanega do državne meje in ga napoti čez mejo brez odločbe upravnega organa.
Druga depeša iz junija 1992, ki jo je podpisal tedanji minister za notranje zadeve Igor Bavčar, točno prepoznava, da gre za odločanje o eksistenčnih pravicah, ki jih mora zagotoviti država, da gre pri izbrisanih za eksistenčno vezanost na Republiko Slovenijo, torej to niso ljudje, ki so prišli v Slovenijo na dopust, ampak so ljudje, ki so imeli vse družinske vezi in službe v Sloveniji, ... toda vseeno predlaga, da je treba te pridobljene pravice odmisliti.

Izbrisani, razstava, Mestna knjižnica Kranj | Avtor: M. Ha. M. Ha.

Posledice izbrisa so bile izgube službe, izgube možnosti za izobraževenje, ni bilo zdravnika, še danes po 31 letih je v Grosupljem gospod, ki nima urejenega statusa. Ves ta čas ni bil pri zdravniku in nima nobenega dokumenta, zaveden je le kot družinski član v odločbi centra za socialno delo za otroški dodatek. Izbrisani tudi niso mogli kupiti novih stanovanj in nekateri živijo vsa ta leta še v istih in plačujejo najemnino, saj niso mogli odkupiti.
Domnevamo, da je bila več kot polovica izbrisanih izgnana čez mejo. Več jih je izgubilo življenje vojni na Hrvaškem, kamor so bili deportirani, ampak njihove zgodbe niso na ta način dokumentirane.

Edino pričanje uradnika

Na včerajšnji prireditvi v knjižnici so tudi predvajali radijski posnetek, ki je bral radijski bralec, in je edino pričanje uradnika o tem, kako se je izvrševal izbris. "Izbrisanim smo rekli, zdaj pa pojdite ven v vašo državo, pridobite dokumente in se prijavite kot tujci. Ljudje so šli sami, nekatere je vozila policija. In to v času, ko je v republikah nekdanje Jugoslavije divjala vojna in je bilo pridobivanje dokumentov smrtno nevarno. Marsikdo se ni mogel več vrniti. Ali se je uradnikom na upravnih enotah zdelo čudno, da so rezali osebne izkaznice in luknjali potne liste, so odgovorili delno pritrdilno. Bilo čudno, a taka so bila navodila z vrha, če jih uradniki ne bi spoštovali, bi bili v napetem času lahko obtoženi, da delujejo proti državi. Bilo bi fer, da bi jih ohranili v evidenci tujcev, ne pa da so bili izbrisani."

O izbrisu so izbrisani sami napisali več knjig, pričevanj uradnikov pa nimamo, je razložila vodja slovenske podružnice Amnesty International. "Govorila sem z načelnikom upravne enote, vendar se je še po 30 letih odločil, da ne želi dati intervjuja, četudi bi ga anonimizirali," je povedala Nataša Posel.

Izbrisani so se približno osem pozneje po prvi ustavni odločbi začeli organizirati v društva, pridružile so se jim tri nevladne organizacije, organizirali so proteste, kampanje, pohode, gladovne stavke, na temo izbrisanih je bilo več predstav, med njimi so igralci Prešernovega gledališča Kranj skupaj s hrvaškim režiserjem Oliverjem Frljićem uprizorili avtorski projekt z naslovom 25.671.

Izbrisani, razstava, Mestna knjižnica Kranj | Avtor: M. Ha. Eno najbolj tragičnih usod je doživel Zoran Tešanović, ki je bil 26 let brez dokumentov. Decembra lani je, nepokreten, zgorel v prikolici. Policija je ta teden potrdila njegovo identiteto. M. Ha.

Med izbrisanimi, ki jih je fotografiral Borut Krajnc, je Nataša Posel izpostavila Zorana Tešanovića, ki je 26 let živel brez statusa, v zadnjih petih letih si je pridobil začasno bivališče. Zaradi poškodovane noge je bil skorajda nepokreten. Decembra lani pa je umrl v požaru v svoji prikolici.

"Šele včeraj (v torek, 11. aprila 2023 op. a.) so nas obvestili, da je policija uradno potrdila njegovo identiteto in bo mogoč pogreb," je razkrila eno najbolj težkih usod izbrisanega.

Ena od zahtev iz naslova poprave krivic je tudi, da se ohranja spomin živ in tako bo v parku izbrisanih v Ljubljani v novem centru Rog obeležje v obliki črke ć. To simbolizira ljudi, ki niso del slovenske abecede. Izjemno pomembna pa so tudi pričevanja, ki so jih in jih še bodo pripravljali na šolah, fakultetah, knjižnicah.

Stregel je Kučanu, Drnovšku, Janši in Jelinčiču

"Ne pripovedujem vam svoje zgodbe zato, da bi se vam smilil. Usmiljenja ne potrebujemo! Ljudje morajo izvedeti, kaj je naredila država," je svojo pripoved pričel Irfan Beširević, rojen v Bosni in Hercegovini. Ko je bil star eno leto, se je njegov oče zaradi dela odločil priti v Slovenijo, in tako je vsa družina živela v Ljubljani. Irfan se je nato šolal in delal, si ustvaril družino. Leta 1990 je delal kot natakar v Hotelu Palace v Portorožu, kjer je stregel politikom Kučanu, Drnovšku, Janši in Jelenčiču.

"In tega leta, ko je bil plebiscit, se je tudi precej govorilo o tem, kaj bo z južnjaki v Sloveniji, saj nas niso imenovali Bosanci, Srbi, Hrvati, Črnogorci, Makedonci. Bili smo ali južnjaki ali čefurji, ni bilo pomembno, iz katere republike je bil kdo. Prevladovalo je mnenje, da bo tudi v prihodnje enako. Aprila 1991 sem imel prometno nesrečo in tedaj so bili moji osebni dokumenti uničeni. Dobil sem novo osebno izkaznico. Že leta 1992 pa ta osebna izkaznica, ki bi potekla 2001, ni več veljala," je dejal.

Poslali bi ga v Sarajevo

Irfan je po izgubi dokumentov ostal brez službe, stanovanja, zdravniške in socialne pomoči, družina je razpadla. "Prenehal sem obstajati. Ob izbrisu nismo izgubili samo dokumentov, ampak nam je bilo vzeto dostojanstvo, identiteta. Postali smo zrak. Zavedal sem se, da če bom prišel v stik s policijo, bom deportiran tako vse drugi na Hrvaško, čeprav po vseh vojnih zakonih to ni dovoljeno."

Izbrisani, razstava, Mestna knjižnica Kranj | Avtor: M. Ha. Irfan Beširević pred svojim portretom. M. Ha.

Življenje se mu je, kot je dejal, popolnoma sesulo, deset let je živel po parkih, starih avtih in kleteh, po tri dni ni ni zaužil ničesar. Če je zagledal policiste, je bežal. V kleti je prebolel trombozo brez zdravniške pomoči, kajti za zdravnika ni imel denarja. Maja 2002 so ga v lokalu legitimirali policisti. Ker ni imel dokumentov, so ga peljali na policijsko postajo, sodišče in v dom za tujce na Celovško cesto, kjer naj bi prenočil, naslednji dan pa bi ga izgnali čez mejo in nato v Sarajevo.
"Kaj pa imam jaz v Sarajevu? Nič. Ko sem to povedal socialni delavki v domu za tujce, me je vprašala, ali nisem Slovenec, in sem ji odgovoril, da ne, in da sem južnjak. Po njenem nasvetu sem poklical pričo, da se je zavzela zame in podpisala dokument, in tako sem ostal v Sloveniji ... Ne bomo jokali, samo hočemo dokazati, da je država ravnala nezakonito. Kajti jaz nisem bil kriv in to lahko povem v oči vsem politikom. Imel sem slovensko enotno matično številko še preden sem dobil državljanstvo. Ko smo še živeli v Jugoslaviji, smo stalno prijavljeni v Sloveniji dobili slovenske enotne matične številke. Pri izbrisu pa so vse naše dokumente uničili, davčne številke pa ne," je dejal.

Mnoge je še vedno strah

Zlasti mlajšim generacijam bi radi izbrisani predstavili temno obdobje zgodovine in to z namenom, da se kaj podobnega ne bi več zgodilo.  
"Hoditi takole naokrog, razlagati in se kazati kot da smo v živalskem vrtu ... to ni lahko," je poudaril Irfan in izpostavil, da se mu zdi čudno, da v Kranju ne vedo za izbris. "V Kranju in okolici Kranja poznam ljudi, vendar se očitno bojijo govoriti še zdaj, čeprav smo dokazali, da nismo krivi in imamo prav. Prepričan sem, da je bil zagotovo vsaj od enega ali dveh od tukaj navzočih izbrisan kakšen sorodnik. Problem je, ker se ljudje še danes bojijo govoriti."

Irfan Beširević je slovenski državljan od oktobra 2003, še prej pa je na delavski univerzi z odliko opravil tečaj iz slovenščine.

"Ko sem dobil položnico in vabilo, naj pridem na Upravno enoto Ljubljana na Adamič-Lundrovo nabrežje zaradi izročitve akta o državljanstvu, sem si oddahnil. Toda ko sem se predstavil, kdo sem, so od mene zahtevali dokumente. Nimam jih, ker ste mi jih uničili, imam le dopis ki ste mi ga poslali, da bom dobil državljanstvo. In tako sem moral najti dva državljana Republike Slovenije, da sta pričala, da sem jaz ta oseba. Po podpisu sem moral napraviti še zaobljubo, da bom spoštoval ustavni red in mir. Ko pa sem prišel iz stavbe z urejenimi dokumenti, sem močno zavriskal ... Problemi so se pozneje ponovili, ko sem želel pridobiti osebno izkaznico. Mi ne vemo, kje ste bili 12 let in da znate govoriti slovensko, so ugovarjali. Toda jaz sem se slovenščine naučil že kot otrok in jezika ne pozabiš zlahka... Ta izbris, tega, kar sem jaz dal skozi, ne privoščim niti najhujšemu sovražniku," je sklenil Irfan.

Ob koncu pripovedi so Irfanu v kranjski knjižnici zaploskali, enako tudi Slavici Đuričić, ki se je mladim že vnaprej zahvalila za to, da poslušajo in jim posebej položila na srce, naj tega, kar so slišali, ne pozabijo takoj in naj pripovedujejo tudi drugim.

"Enostavno nas niso marali"

Slavica Đuričić je pred izbrisom delala v Iskrini tovarni v Ljubljani.

"Pošteno smo delali, spoštovali smo Slovenijo, nikoli nismo živeli na račun države. Izbris se je zgodil nenadoma. Iztekal se mi je porodniški dopust in ko sem se želela vrniti v Slovenijo na delo, se nisem mogla, ker se je porušil most čez reko Savo. V službi so mi zaradi zamude dali odpoved. Hčerko sem pustila pri materi in odšla v Slovenijo leta 1991 urejat državljanstvo. Zaradi vojne v Bosni pa leta 1992 nisem uspela pravočano priti podpisati dokumentov in sem v Slovenijo prišla šele leta 1993, ko so odprli koridor. Podala sem pritožbo zaradi državljanstva in šele takrat sem izvedela, da sem bila že februarja 1992 izbrisna, da ne obstajam in da nimam nobenih pravic.

Izbrisani, razstava, Mestna knjižnica Kranj | Avtor: M. Ha. Slavica Đuričić pred svojim portretom. M. Ha.

To so bili zame šoki: brez službe in potem še izbris. Odšla sem v Bosno k otroku, tam je divjala vojna. Neprestano sem bila v depresiji in še danes me stiska. Če bi tisti ljudje, ki so nas izbrisali, razmišljali o tem, da bi se zgodilo kaj podobnega lahko njihovim otrokom ... Enostavno nas niso marali in so nas hoteli odstraniti," je z bolečino v glasu pripovedovala Slavica.

Slavica je bila izbrisana 17 let, tudi v Bosni so njo in njeno hčer dojemali kot begunki, kot številki. Kot je dejala, se je ob pomoči dobrih ljudi leta 2011 vrnila v Slovenijo, potem ko je izvedela, da bo lahko uredila dokumente. Šele ob vložitvi prošnje za stalno bivanje je izvedela, da je imelo težave z izbrisom na tisoče drugih ljudi. Na upravni enoti je našla brošuro o izbrisanih in potem spoznala Irfana in Natašo Posel ter vse druge, ki so ji pomagali.
"Ob vrnitvi sem se bala sovraštva iz preteklih let. Veliko stvari pa je tudi ostalo v meni. Jugoslavija je še v meni in tako bo, dokler bom živa. Na srečo sem spoznala dobre ljudi in za njihovo dobroto se jim vnovič zahvaljujem," je sklenila Slavica Đuričić.  

dezurni@styria-media.si


 

 

 

 


 

Komentarjev 7
  • Luksi 08:57 18.april 2023.

    To so špekulanti, ki so nam razlagali, da je Ljubljana njihova in, da Slovenija ne bo nikoli samostojna, zato tudi ne rabijo državljanstva... pa so se zmotili

  • jakec42 08:29 17.april 2023.

    IZBRISANI_PREBRISANI!

  • AnGus 23:19 16.april 2023.

    Večina teh je bila špekulantov, ki so računali, da bo slovenska osamosvojitev bolj šibkega daha in kratkega roka, pa da bo čez nekaj dni, tednov ali mesecev ponovno Jugoslavija... morda celo Velika Srbija. Žal mi je otrok in njihovih usod ...prikaži večd vendar so zanje in v njihovem imenu odločali njihovi starši. Zakaj pa nihče izbrisanih ne vpraša, zakaj niso hoteli slovenskega državljanstva? Vsem je bilo ponujeno...