Gorenjska
1110 ogledov

Neizprosno nastavljal ogledalo ljudem, ki jih ni maral

Nova stalna razstava v Prešernovi hiši v Kranju
1/2
arhiv Gorenjski muzej Izsek iz kolaža Maruše Štibelj. Umetnica je kolaž sestavila iz dokumentov, ki govorijo o Prešernu po Prešernu - kanonizaciji.
Pred enim letom, 29. novembra 2019, so v Prešernovi rojstni hiši v Vrbi slovesno odprli prenovljeno stalno razstavo o dr. Francetu Prešernu. V četrtek, 3. decembra, ob 220. obletnici pesnikovega rojstva, so slovesnost načrtovali tudi v Prešernovi hiši v Kranju, saj so tudi tu obnovili ne le hišo, ampak postavili novo stalno razstavo z naslovom Prešeren - pesnik. Zaradi epidemioloških razmer pa uradnega odprtja ne bo. Vezni člen med prenovljenima stalnima razstavama v Vrbi in Kranju je umetnostni zgodovinar Gašper Peternel, kustos Gorenjskega muzeja, ki nadaljuje delo predhodnikov kustosinje Bebe Jenčič in prešernoslovca Črtomirja Zorca.

V Vrbi je bila razstava prenovljena po 20 letih. V Prešernovi hiši v Kranju, v kateri je spominski muzej odprt od 8. februarja 1964, so samo stavbo generalno prenovili in tudi prenovili stalno razstavo v letu 2001. Glede na to, da si zdajšnje obnove ne moremo ogledati, smo za pogovor zaprosili kustosa Gorenjskega muzeja Gašperja Peternela.

Kaj ste prenovili v Prešernovi hiši in zakaj je bilo to potrebno?

V Gorenjskem muzeju smo se odločili, da je po 19 letih na 220. obletnico rojstva dr. Franceta Prešerna odlična priložnost, da pesniku posvetimo novo razstavo, ki bo njegovo zgodbo pripovedovala nekoliko drugače. Želeli smo čimbolj neposredno prikazati povezave med pesnikovim doživljanjem življenja in njegovo poezijo.  
Večji delež naših obiskovalcev predstavlja šolska mladina, zato smo iskali kompromis med primerno pedagoško predstavitvijo, ki bo hkrati zanimiva tudi za naključnega odraslega obiskovalca. Knjižno gradivo in muzealije smo prepletli z likovnimi deli iz muzejske zbirke Gorenjskega muzeja. Arhitekturna zasnova, ki jo je pripravila arhitektka oblikovalka Ariana Furlan Prijon, se naslanja na antiko, čas, ko so imeli pesniški lavreati posebno mesto v družbi, ter tudi čas, v katerega se je oblikovno in vsebinsko vračal sam Prešeren. Posebno likovno in dramaturško podobo je prav za priložnost stalne razstave ustvaril vsestranski umetnik Andrej Štular. Njegov simbolni izrazni jezik večplastno naslavlja lik Prešerna. Da pa so vsi elementi povezani v harmonično celoto, je zaslužen grafični oblikovalec Dušan Grobovšek. Na razstavi so predstavljeni tudi Prešernovi nagrajenci za poezijo, ki nadaljujejo Prešernovo poslanstvo ustvarjanja vrhunske poezije.
Še pred postavljanjem razstave smo obnovili pode, poslikave, obnovljena pa so tudi vsa okna. Tako bo razstava res stala v popolnoma osveženih prostorih.  

Koliko je še originalnih Prešernovih predmetov in kateri od teh pritegne največ pozornosti obiskovalcev?

Poleg originalnih Poezij in zvezkov Kranjske čbelice na razstavi prikažemo originalno pohištvo, ki ga je prav v teh prostorih uporabljal sam pesnik. V pisarni so to pisalna miza, posebna omara za odvetniške spise ter stenska ura, v spalnici pa predalnik, v katerem je njegov mrtvaški prt, miza s stoli, omara, najbolj zanimiva pa je seveda njegova postelja, ki vsakič znova odpira vprašanje, koliko je bil Prešeren sploh visok. Saj veste, kako zapiše v Soldaški: Pet čevljev merim, palcev pet …
V muzeju hranimo tudi originalni rokopis Tri želje Anastazija Zelenca, ki pa ga zaradi občutljivosti papirja ne moremo stalno razstaviti. Na ogled je faksimile, ob posebni priložnosti, ko bomo lahko zagotovili optimalne pogoje, pa bo za kratek čas na voljo tudi ogled originala.

Je bila Prešernovi hiša, sedaj na naslovu Prešernova 7 v Kranju, v kateri je bival Prešeren od 5. septembra 1846 in je v njej tudi umrl 8. februarja 1849, se pravi le dve leti in pet mesecev, njegova last?

Hišo je Prešeren najel preden se je preselil v Kranj. Bila je last trgovca in pivovarja Mayerja, ki je že pred tem oddajal pritličje Švicarju Florjanu Pui. V tem prostoru, kjer je danes galerija, je bila prva kranjska kavarna. V prvem nadstropju pa se je naselil pesnik.

Navajate, da sta z njim prišla tudi leto starejša sestra Katra in pisar Andrej Rudolf, nezakonski sin prijatelja Andreja Smoleta. So potem kar trije živeli v hiši, v kateri je bila tudi odvetniška pisarna?

Nad kavarno so imeli stanovanje, na drugi strani pa je imel Prešeren pisarno. Prvi prostor ob vstopu v stanovanje je bila kuhinja. Iz kuhinje pa je moral pesnik do svoje sobe skozi Katrino ali pa skozi Andrejevo sobo. Glede na to, da je bila Katra marsikdaj jezna nanj, si lahko kar predstavljamo, katero pot je ubral pozno zvečer.
Pisarna je bila na drugi strani. Pred pisarno je še manjši prostor, kjer so počakale stranke, v njej pa sta svoje delo opravljala pisarja.

Očitno je imel Prešeren, ki si je na Dunaju pridobil naziv doktor prava, v Kranju veliko dela kot odvetnik. Sicer ne bi imel kar dveh pisarjev...

Pred Prešernom v Kranju ni bilo advokata. Tega je Kranj dobil hkrati s Postojno in Novim mestom v letu 1846, prej pa so se vsi pravniški posli sklepali v Ljubljani. Mesto je imelo odlično strateško lego, zato je postajalo zmerom večje trgovsko središče. Posla mu ni primanjkovalo. Že v začetku je za pisarja s seboj pripeljal Andreja Rudolfa, sina najboljšega prijatelja Andreja Smoleta, ki je ostal brez obeh staršev. Kasneje je zaradi velikega števila klientov zaposlil še Primoža Sokliča iz Radovljice. Ta je v Kranju živel pri svojih sorodnikih. Originalni izvod Poezij, ki ga hranimo v Gorenjskem muzeju, je prav izvod, ki ga je pesnik podaril Sokliču, ko ga je moral zaradi svoje bolezni in zmanjšanih odhodkov odpustiti.   

 Zakaj govorite o Prešernu kot kranjskem kulturnem svetniku?

Pojem kulturni svetnik je del raziskovanja procesa kanonizacije našega največjega pesnika, ki ga je opravil in v svoji knjigi Prešeren po Prešernu (Kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika) opisal literarni zgodovinar dr. Marijan Dović. Na podlagi raziskav smo v Prešernovi hiši pripravili razstavo. Gre za iskanje vzporednic oziroma prenos modela kanonizacije krščanskega svetnika na področje kulture in tako na koncu dobimo t.i. kulturnega svetnika. Proces pa je prav zares neverjetno podoben. Glavna razlika se seveda pokaže na področju načina življenja - vita. Če so krščanski svetniki živeli moralno neoporečno življenje, smo pri Prešernu zagotovo nekoliko v zadregi. Pač pa je pomembno to, kako Prešerna slavimo. Brez dvoma sodi na prestol slovenske kulture. Posledično je njemu posvečeno največ spominskih obeležij med vsemi slovenskimi umetniki. Tudi Prešernov smenj, ki v Kranj 8. februarja privabi več desettisočglavo množico “kulturnih romarjev”, govori o tem, da smo Slovenci Prešerna skozi zgodovino - proces kanonizacije - postavili na mesto najvišjega v kulturi. Torej za t.i. kulturnega svetnika.

In Prešeren je v Kranju pokopan...
Da. Še eno pomembno znamenje v procesu kanonizacije je prostor zadnjega počitka in nagrobni spomenik v Prešernovem gaju.
   
Koliko časa se ukvarjate s Prešernom?

Imam izjemno čast in nalogo, da v Gorenjskem muzeju, zdaj že skoraj pet let, skrbim za zbirko Franceta Prešerna in vsebine povezane s pesnikom. Motivira me predanost mojih predhodnikov Črtomira Zorca, ki je Prešerniano (predmeti povezani s pesnikom) zbiral že pred vojno, in kustosinje Bebe Jenčič, ki je več kot 30 let nadgrajevala njegovo zbirko v muzeju in v Prešernovi hiši pripravljala razstave o njegovem življenju in delu. Kulturnozgodovinskih vsebin, ki osvetljujejo Prešernov lik, njegovo poezijo in čas, ne bo zmanjkalo. Če pa je Prešeren kulturni svetnik, ga navsezadnje slavimo z vsako razstavo vrhunske slovenske umetnosti. Spodbudno je, da Kranj čuti, da je Prešernovo mesto in duh vrhunskega ustvarjanja promovira tako v vsebinah Prešernove hiše, Galerije Prešernovih nagrajencev, Prešernovega gledališča in vseh drugih kulturnih ustanovah.

V Kranju se je v preteklosti ugibalo o tem, da je sestra Katra zažgala veliko rokopisov, ker da niso bili primerni. Precejšnja tabu tema so besedila z nespodobno vsebino, za katere pa se ne ve natančno, ali so Prešernova ali ne.

Enaka pripoved, ki govori o tem, da se je Katra svojega brata sramovala zaradi pijače in opolzkih pesmi, pripoveduje tudi o zažigu rokopisov. Prešernovo pesniško zapuščino, kar jo je bilo takrat v Kranju, je prevzel dr. Janez Bleiweis in jo postopoma v svojem časopisu Novice tudi objavil. Vmes ni bilo t.i. apokrifnih pesmi. To se je zbiralo kasneje. Če pesnika cenimo po njegovih največjih stvaritvah, torej po sposobnostih umetniškega izraza, potem mu nobena apokrifna - njegova ali ne - ne more priti do živega. Lahko pa se strinjamo, da je bil poseben značaj: neizprosno je nastavljal ogledalo ljudem, ki jih ni maral. To pa gotovo marsikomu ni bilo všeč.

Komentarjev 4
  • cioreapor 17:51 02.december 2020.

    www︎.︎Norias︆.︆net - oddličen prrojekt za odrasle, ki želikko najti partnerja za seks

  • peizysthe 07:10 02.december 2020.

    www︎.︎Norias︆.︆net - oddličen projekt za odrasle, ki želikko najti partnerja za seks

  • creanarmi 03:52 02.december 2020.

    www︎.︎Norias︆.︆net - oddličen prrojekt za odrasle, ki želijo najti partnerja za seks