Gorenjska
370 ogledov

V sožitnem prepletanju niti najdejo srečo

Monografija, posvečena veziljam iz Zasipa
1/2
arhiv KUD Zasip Bled
"Poklon kulturni in umetniški dediščini naših prababic, babic in mamic je kamen v mozaiku na milijone izdelanih prtičev, prtov, zaves, šalov, rokavic, nogavic, jopic, puloverjev in plaščev. Naredile so jih z ljubeznijo, z nešteto vpletenimi, vezenimi, klekljanimi ... porabljenimi urami, z lastno domišljijo in s ciljem razveseliti vsakogar, ki mu je bil ta ročno narejen unikatni izdelek namenjen. Prazniki, rojstva, poroke, smrti, cerkveni obredi ali zgolj drobne pozornosti so bile priložnosti, da so pridne roke izdelale nekaj za uporabo v vsakdanu ali za okrasitev prijetnejših prostorov, v zahvalo ali kot izraz naklonjenosti."

Zgornji citat v uvodu je iz najnovejše monografije z naslovom Katarine. Ko spomini oživijo, ki so jo napisale Mira Zupan, dr. Jerca Legan Cvikl in mag. Dragica M. Sternad Kenda. "Kulturno-umetniško društvo Zasip Bled kljub zdravstvenim razmeram in ukrepom ne miruje. Lansko jesen, ob 95-letnici društva, smo izdali bogat zbornik z naslovom Kje so tiste stezice, ob letošnjem 8. marcu pa še to publikacijo v 400 izvodih kot zahvalo našemu krožku vezilj, skromnim starejšim gospem iz naše vasi," je pojasnila predsednica KUD Zasip Dragica M. Sternad Kenda.

Vse Katarine, a nobena Katarina ali Katja

Gre za krožek vezilj Katarine, ki so od novembra 2003 ena od sekcij 130-članskega Kulturno-umetniškega društva Zasip Bled. Krožek so ustanovile tri članice, ko se je zdajšnja vodja krožka Mira Zupan upokojila. Pred tem so znanje kot posameznice črpale pri svojih babicah, mamah in drugih društvih.
Poleg Mire Zupan, ki je v knjigi pripravila natančen kronološki pregled po 254. razstavah in 68. samostojnih razstavah ter zapisala mnoge poglobljene in poetične misli, so Katarine (po abecednem redu) Simona Divjak, Julka Dovžan, Julijana Dovžan, Dragica Đorđević, Helena Janša, Vera Jesenšek, Tatjana Koren, Marjana Mandeljc, Vida Plemenitaš, Mateja Potočnik, Jagoda Rekelj, Dragica Valant, Lidija Zupančič in Helenca Žgajner.

Nobena ni torej Katarina, a so vse Katarine? Ime so dobile po Cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske ob vznožju Homa nad vasjo Zasip, ki jo je dr. France Prešeren poimenoval za »oltar Gorenjske«. Najmlajša članica šteje 45, najstarejša 90 let, so pa iz različnih poklicev in so opravljala dela od prodajalke, kuharice, gospodinje do diplomirane ekonomistke.

Samo mimogrede, sveta Katarina Aleksandrijska, ki je umrla kot mučenka, je zavetnica deklet, mladine, tiskarjev, filozofov in učenjakov. Verniki se ji priporočajo proti migreni, boleznim jezika, za najdenje utopljencev in srečno zadnjo uro. Na pomoč jo kličejo tako neporočena dekleta kot tudi delavci, ki delajo s kolesi: lončarji, brusilci nožev, strojarji, kolarji, tkalci in mlinarji, pa tudi arhivarji, pleskarji, vzgojitelji, pravniki, odvetniki, knjižničarji, knjigarnarji, bolniške sestre in teologi. A očitno imajo sveto Katarino zelo rade tudi vezilje z Bleda oziroma iz Zasipa.

Pogrešajo skupne srečne srede in srečne petke

Katarine ustvarjajo torej že dobrih 17 let vsaka zase doma, ob druženjih v Domu kulture ob t.i. srečnih sredah in srečnih petkih, ko odvržejo domača opravila in gredo h kleklanju in vezenju, pa so le izmenjevale izkušnje, popravljale napake in se učile novih veščin in vzorcev. Epidemija covid-19 jih je prikrajšala za ta srečna druženja in tako se zdaj vsaka zase v domačem okolju pripravlja z novimi izdelki za prvo večjo razstavo.

Kakšen vpliv je imela korona na njihovo ustvarjanje in ali je nastal kakšen prav poseben izdelek, pa bo vidno morda na razstavi, ki jo Katarine načrtujejo skupaj s slikarjem Cirilom Kraigherjem konec letošnjega aprila .. Toda vse novice med njimi seveda dnevno krožijo po vseh oblikah komunikacij. Fizično se res ne družijo in to zelo pogrešajo, pojasnjuje Dragica M. Sternad Kenda.

O tem, kaj Katarine, ki sicer črpajo navdihe ena od druge, zamisli pa dobivajo iz tujih in domačih revij, občutijo ob svojem delu, je v knjigi lepo opisala Mira Zupan. "Niti prepletajo sedanjost in preteklost. Ugajajo nam, budijo domišljijo in spomine. Z njimi pričaramo tisto, kar manjka v vrvežu življenja: med nitkami vlada skladnost, red, lepota, očarljivost. V tem sožitnem prepletanju najdemo srečo."

Nad strokovnostjo ročnih del, ki so jih izdelovale Katarine, je najprej bdela Simona Urevc Repinc, ki je vodila krožek v Gorjah, v katerem je sodelovala tudi zdajšnja vodja Mira Zupan. Zaradi drugih obveznosti je Simona sčasoma opustila obiskovanje Zasipa, se pa vedno udeležuje naših razstav, pa tudi sicer sama prireja razstave na svojem domu, je še navedala predsednica KUD Zasip Bled.

Od olimpijske zastave do peče

Marsikdo bi pomislil, da so Katarine povezane z Vezenino Bled, podjetjem, ki je bilo likvidirano leta 2004. A smo dobili pojasnilo, da nimajo prav nobene neposredne povezave s tovarno, v kateri so strojno izdelovali čipke, vezenine in rokavice. V Vezeninah Bled so bile res zaposlene tri njihove članice, in sicer kot prodajalka, računovodkinja in skladišnica.

Sicer pa so Katarine ponosne na vrsto svojih izdelkov: na zasipško olimpijsko zastavo, plašč dedka Mraza, številne prte za domača in tuja društva, prte za cerkve, na številne prte in prtiče, ki so jih razstavljale in žele zanje nagrade. Na mednarodnem veziljskem festivalu v Velenju je denimo Dragica Valant prejela drugo nagrado za pečo, ki jo je izdelala za folklorno društvo. Vse najstarejše članice so lani ob 95-letnici delovanja društva prejele najvišja Maroltova priznanja in zlate značke Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS za ohranjanje kulturne dediščine.

Na Bledu so poleg Katarin znane tudi Vide, prav tako veziljski krožek. A kot poudarja Dragica M. Sternad Kenda, Vide niso nikoli bile naše konkurenca. Katarine in Vide so vedno sodelovale na skupnih ali samostojnih razstavah ter z idejami, kako razstavo postaviti, kakšni bodo poudarki posamezne razstave, ... vedno smo se skupaj dogovorili in v društvu smo na takšno sodelovanje posebej ponosni.

Veziljska strast

Za konec pa še ena od anekdot, zapisanih v knjigi Katarine, ob kateri je dodano pomenljivo opozorilo, da vezenje lahko postane pretirana strast.

Julka je zelo izkušena vezilja, saj je razne tehnike osvojila že, ko je večina drugih članic komaj vedela, kako se vezejo prti. V tistih časih so bile sobote še delovne in le redka je bila prosta. Eno takšnih je hotela izkoristiti za svoj hobi. Vstala je ob 5. uri zjutraj in namesto, da bi šla na avtobus, se je zaprla na podstrešje in vezla vseh osem ur. Ob 15. uri sta jo šla otroka čakat k avtobusu, a je ni bilo. Kar težko je pojasnila, kje je bila vse dopoldne. Ko se je drugič tako organizirala, pa jo je na podstrešju odkril mož. Kuhal je kosilo, zmanjkalo mu je čebule. Odpravil se je ponjo na podstreho ter začuden našel ženo pri vezenju.

"Čas, ko vezeš, je pravzaprav zelo srečen. Je čas, ki je podarjen. Podarjen zato, da se umiriš, si sam s svojimi mislimi in hkrati ustvarjaš nekaj lepega. In da s tem razveseliš tudi druge ljudi. Vezeni izdelki so spričevalo marljivosti, ustvarjalnosti in estetskega čuta človeka, ki jih je izdelal. So most do drugih. Morda je prav v tem čar, da se z vezenjem še danes ukvarja toliko ljudi."

Mira Zupan, vodja krožka Katarine

 

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.