Polarni sij (aurora polaris) je dih jemajoč naravni pojav, ki pa ni meteorološke narave, saj se dogaja od 100 do 250 kilometrov nad tlemi, kjer vodne pare (in zato tudi "vremena") ni več. Severni sij, kot se pojav imenuje na severni polobli, je nedvomno eden od najbolj nepozabnih "dogodkov" na nebu in o njem so razmišljali že naši davni predniki. Ki so verjeli, da ima aurora polaris preroško moč – napovedovala naj bi bolezni, vojne ... Opisovala sta jo Aristotel in Plinij in polarni sij je opisan v mitih narodov, ki živijo daleč na severu.

Kriv je sončni veter
Polarni sij "gledalci" vidijo kot žarečo zaveso raznobarvne svetlobe. Gre za elektromagnetno sevanje, ki ga oddajajo vzbujene molekule zraka, običajno molekule kisika in dušika. Sevanje ima značilne barve, ki so odvisne od višine, na kateri so že omenjene molekule. Če so več kot 250 kilometrov visoko, se vidi rdeča barva, ki jo seva vzbujen kisik. Med 250 in 100 kilometri nad zemeljskimi tlemi seva kisik zeleno, pod 100 kilometri višine pa dušik oddaja modro in rdečo svetlobo. In zakaj molekule zažarijo v barvah polarnega sija? Kriv je sončni veter, plazma nabitih delcev, ki hitro potuje od Sonca proti Zemlji. Zemljo obkroža lastno magnetno polje, ki jo varuje pred takimi energetskimi nabitimi delci, a blizu zemeljskih polov je območje, kjer delci iz sončnega vetra in kozmično sevanje lahko "prodrejo" do zemeljskega površja. Zato lahko blizu severnega in južnega tečaja ob jasnem vremenu ponoči občudujemo prizore polarnega sija (aurore borealis na severu in aurore australis na jugu). Predvsem takrat, ko je sončna aktivnost povečana, torej ob občasnih magnetnih viharjih.