Belém (njegovo polno ime je Santa Maria de Belém) je zgodovinsko pomembni del oziroma predmestje
Lizbone. Leži na desnem bregu reke Tejo, ki se nekaj kilometrov zahodneje izliva v Atlantik. Ko je
bila Portugalska pomorska velesila, je iz Beléma odhajalo veliko raziskovalcev, ki so v imenu
portugalskega kralja odpluli odkrivat nove dežele. Leta 1497 je v Belému Portugalcem pomahal
Vasco da Gama in odhitel na jug – okoli Afrike je odplul proti Indiji.
Najpomembnejši priči zlate dobe Lizbone sta dva belemska arhitekturna zaklada – samostan
Mosteiro dos Jerónimos in stolpič Torre de Belém, ki so ju leta 1983 vpisali na Unescov seznam
zavarovane svetovne dediščine. Samostan in stolpič sicer stojita dobrih deset minut hoje narazen, a
drugega so zgradili tudi zato, da bi varoval prvega. Oba sta dobro prestala katastrofalni potres,
ki je Lizbono stresel 1. novembra 1755.
Beli stolpič je simbol Lizbone
Utrjeni beli stolpič Torre de Belém so postavili, da bi prvi pozdravil ladje, ki so po Teju
priplule v portugalsko prestolnico, bil pa je tudi del obrambnega sistema, ki je varoval Lizbono.
Zgradili so ga na rečnem otočku, a je danes zaradi napredovanja obale del kopnega. Gradnjo –
gradili so ga med letoma 1515 in 1521 – je ukazal portugalski kralj Manuel I. Očitni so vplivi
arabske arhitekture, a Torre de Belém je predvsem bogato okrašen v tako imenovanem manuelinskem
slogu, portugalski različici pozne gotike. Za slog, ki je ime dobil ravno po Manuelu I.,
priljubljen pa je bil prva desetletja 16. stoletja, je značilna zelo razkošna ornamentacija.
Portale, stebre, balkone, okna ... so krasile podobe iz narave (predvsem morsko živalstvo,
rastlinstvo) ter podobe, povezane s pomorstvom (sidra, vrvi, vozli ...) in z vojsko.
|
|
|
Samostan je dober kilometer stran od stolpiča. © Tina Tarter
|
Samostan so zgradile začimbe
Samostan Mosteiro dos Jerónimos je po mnenju mnogih najodličnejša zgradba v Lizboni, prav gotovo pa je najuspešnejši primer manuelinskega sloga, ki je v samostanu združil prvine gotike in renesanse. Načrte je podpisal glavni arhitekt Diogo de Boitaca (varovanec kralja Manuela I.), ki ga je nasledilo več mojstrov, saj je gradnja, ki se je začela leta 1502, trajala več deset let. Denar za gradnjo je pritekal od petodstotnega davka na začimbe, ki so jih Portugalci uvažali z vzhoda (davka so bili oproščeni le trije "izbranci" – poper, cimet in nageljnove žbice). Denarja ni manjkalo in arhitekti so lahko uresničili za tisti čas zelo drzne zamisli.
Med gradnjo je arhitekte navdihovalo več slogov, kar je lepo vidno na obokanih galerijah, ki obdajajo notranje dvorišče – mešajo se manuelinski in arabski slog, vidna sta vpliva Francije in azijskih držav, ki so jih kolonizirali Portugalci. Mosteiro dos Jerónimos in triladijska cerkev Santa Maria sta svojemu prvotnemu namenu služila do leta 1833. Med obnovo sredi 19. stoletja je samostan dobil zahodno krilo, v katerem so danes muzeji.
Portugalska razkazuje moč
V Belému je še veliko muzejev in velikanski Centro Cultural de Belém. CCB je zrasel leta 1992, ko je Portugalska predsedovala EU. Podoba Beléma se je sicer prvič močno spremenila leta 1940. V želji, da preusmeri pozornost od druge svetovne vojne, v kateri je bila Portugalska nevtralna, si je portugalski diktator Salazar zamislil Razstavo portugalskega sveta. Dvajset let pozneje, ob 600-letnici smrti portugalskega princa Henrika Morjeplovca , so postavili še ogromni, 52 metrov visoki Padrão dos Descobrimentos (Spomenik odkritjem), ki spominja na ladijski kljun, na njem pa stojijo najznamenitejši portugalski pomorščaki in osvajalci.
