Janez je bil tako imenovani svobodni umetnik, le da ni znal z rokami narediti ničesar in je iz dneva v dan le sanjaril, kako mu bo padlo kaj iz zraka. Začuda pa je Darinka spremenila ploščo in se je pričela, očitno še po vplivom zapestnice, motoviliti okoli njega. Saj ne, da mu ne bi godilo, toda zares ni bil razpoložen. Stvar je šla predaleč in Darinka je že odpenjala zadrgo na njegovih hlačah.
„Ljubček, bova kar na stolu …,“ je dejala in pogledala navzgor. „Luč je dovolj daleč, da je ne boš sklatil,“ ga je podražila. Janez se je počasi že ogreval, njene roke so bile vse bližje hlačkam ...
„O ti hudič!“ mu je ušlo. „Kaj pa je?“ se je čudila Darinka. Seveda ji ni mogel povedati, da se je spomnil, da je brez spodnjic. Le kaj bi si mislila? „Nujno moram odnesti orodje Matjažu!“
„Nujno? Orodje? Pa saj ti nimaš nikakršnega orodja.“ In zares je bilo edino Janezovo orodje daljinec in tisto v hlačah, ki pa verjetno ni bilo namenjeno Matjažu. Stisnil je rep med noge in razgreta Darinka je sama pri sebi ugotavljala, da je njen dedec očitno zarjavel, ter da je skrajni čas, da si poišče ljubimca. Hormoni so zaradi vzburjenosti po njenem telesu divjali kot pri norcih in sklenila je, da bo končno odgovorila na en mesec star Valentinov SMS, ko ji je pisal, da je še vedno čudovita bejba in ne mora nehati misliti na njo.
„TUDI TI NISI ZA STARO ŠARO. POMAGAJVA SI, DA NAMA BO LEPŠE!“ mu je napisala.
V roku dobre minute je prejela odgovor: „NORO! DANES PRI STAREMU KOZOLCU OB OSMIH ZVEČER. KOMAJ ČAKAM!“ Tudi ona je tedaj še komaj čakala, ko pa se je malce umirila, jo je presekalo v možganih. „Oh, ti krava! V kaj si se zapletla?“ Morala se bo zvečer nekako spraviti iz hiše, zapeljivo oblečena in pripravljena na kavs svojega življenja.
Janez je dremal pred televizorjem, ona pa je v redkokdaj videnem mini krilu in bluzi, ki je kazala njene precej lepe prsi, po prstih odšla skozi hodnik. Med potjo si je odpela še en gumb in z rokama dvigovala prsi, da so kar streljale izza dekolteja, se na križišču še ličila in preverila ali hlačke stojijo tako kot je treba. Vso pot se je lagala sama sebi, da jo prav nič ne peče vest in da si je bebec sam kriv, da potrebuje drugega moškega. Seveda ji niti na pamet ni padlo, da je tega bebca zapostavljala kar nekaj let in ni bilo potem takem nič čudnega, če ni več znal tako kot včasih. No ja, če smo pošteni, Janez nikoli ni bil bog ve kakšen ljubimec. Na neki žurki sta končala skupaj v postelji, ona je zanosila, on pa je še štiri mesece trdil, da ni spal z njo. Prava idila, ni kaj.
Končno je prispela na dogovorjeno mesto, kjer jo je že čakal nasmejani Valentin. Že od daleč je videla njegov nasmešek, podoben je bil hijeni, ko se zave, da plen ni več daleč in se bo nažrla do sitega. Vljudno je pozdravil, ji stisnil roko in pohvalil njeno toaleto. Sprehodila sta se skozi gozdno pot in po nekaj kilogramih sladkih besed je poizkusil srečo. Z dlanjo je segel daleč pod njen hrbet in jo potrepljal po zadnjici. „Oohh!“ je bila presenečena. „Kaj pa počneš?“
Kaj le, počel je tisto, po kar sta prišla in počasi je tudi sama morala pričeti s sodelovanjem, saj je vedela, za kaj gre. Objel jo je in jo poljubil na vrat, nato pa na usta in z rokama zašel k njenim prsim, ki so ob prvem dotiku skočile iz premajhnega nedrčka. Ni ji pustil, da bi si ga popravila, in jo je gnetel dalje. Odšla sta v njegov avto, saj je bil prostornejši, in ko je lučka ugasnila, je imela njegove roke povsod. Saj ne, da je ne bi vzburjalo, toda bila je popolnoma lesena. Tako močno je rinila z nogami naprej, da ji je glasno počila petka na čevlju in odletela pod sedež. Delal se je, da ni nič, saj je bil z roko že pod krilom in prsti so se že dotikali spodnjic, ki so postajale vse vlažnejše. Nekako se mu je izmuznila in pričela iskati razne izgovore. „Veš … morda pa vseeno raje nebi … ne vem, tako slab občutek imam.“
Ob tem ga je želela prijateljsko potrepljati po nogi, a je prijela naravnost za strumno stoječega junaka, ki je bil že pripravljen na boj. Od presenečenja je kar zmrznila in ga držala v dlani, katero je vse močneje stiskala, dokler ni začutila, kako ji zadeva leze med prsti sem ter tja. Valentin se je zibal kot stara jadrnica in pričel zelo globoko dihati, tedaj pa je mimo pripeljal še en avtomobil ter ustavil nedaleč od njiju.
Iz avtomobila so izstopili mladostniki s pločevinkami piva in se glasno zabavali ob avtomobilu, iz katerega je bobnela divja glasba, k njenem avtu pa je pristopil eden izmed fantov in si ga ogledoval povsem od blizu. Darinka je bila v trenutku povsem bleda, toda Valentin ji je obljubil, da ji banda že ne bo vlamljala v avtomobil. „Saj... saj... ne bodo...,“ je jecljala. „Kako pa veš?“ „T..t..ttt..tttisto je moj sin...!“
