Celo tako zelo lepo se je počutil, da si je sklenil poiskati dobro službo. Darinka je bila v službi, otroka pa naj bi šele proti večeru prišla domov. Moral je najti svoj avtomobil, ki so ga odvlekli s kraja nesreče, imel pa je to srečo, da mu je Darinka pustila svojega in odšla na avtobus. Pred odhodom je opazil zanimiv oglas, kjer je neko podjetje iskalo osebo za delo v snemalnem studiu. Nekaj izkušenj z razsvetljavo podobnih prizorišč je že imel, zato je sklenil poklicati za morebitni razgovor. A šele potem, ko bi našel svoj avtomobil.
Sedel je v Darinkinega in odpeljal proti centru. Bil je prijeten sončen dan, ulice so bile polne, na živce pa so mu, kot vedno, šli »profi« kolesarji.
Pravil jim je komarji, ker so bili vsi tako suhi. Komajda se je izognil enemu, že ga je čakal drugi in ni dosti manjkalo, da bi si odbil ogledalo na nasproti vozečem avtomobilu. Izpustil je nekaj sočnih in se odločil, da naslednjega komarja raje nabije na odbijač, kot da bi se mu izmikal. Ustavila ga je rdeča luč, v vzvratnem ogledalu pa je opazoval enega izmed teh komarjev, kako se mu hitro približuje. Upal je, da ne bo zapeljal ob njegov bok, a na koncu je bilo še huje.
Suhljad se je ustavila tik za zadkom njegovega avtomobila in se celo nesramno in nespoštljivo naslonil z roko na avtomobil. Niti pokimal ni z glavo ali pa se nasmehnil. Janez je vse bolj nervozno gledal nazaj in komaj čakal zeleno luč, da bi se ga znebil. Žal pa samo do naslednjega križišča, ko se je zadeva v celoti ponovila. Tudi v tretjem križišču ga je seveda pričakala rdeča luč in takrat je Janez v trenutku pripravil izviren peklenski načrt. Komar se mu je še enkrat nevarno približeval, na semaforju še vedno rdeča, noga na sklopki je postajala vse bolj nervozna, tista za plin prav tako, a semafor je bil še vedno rdeč. Še kakšen meter je manjkal, orokavičena kolesarjeva roka je zapustila zavito krmilo kolesa in z iztegnjeno dlanjo krenila proti zadku Janezovega avtomobila. Janez je dobival kurjo polt od besa in le hipec, preden se je kolesarjeva roka dotaknila pločevine, je Janez sunkovito izpustil sklopko, dodal nekaj plina in se premaknil za pol metra naprej.
Komar se je na njegovo veselje sesul za zadkom njegovega avta in v tistem trenutku bi najraje prestavil v vzvratno in mu zvil podhranjeno kolo, ki je verjetno stalo nekaj tisočakov. Vseeno pa si ni želel naprtiti umora, zato je vendarle odpeljal naprej in se prešerno režal, ko je v ogledalu videl v sponzorje odetega biciklista, ki si ni mogel odpeti čevlja s pedala in je zaradi tega povzročil pravi mali kaos sredi ceste.
Njegov poškodovani avtomobil je bil tam, kjer je pričakoval, in zmenil se je, da ga pride iskat ta teden, saj v tistem hipu še ni imel denarja ne za prevoz ne za popravilo. Raje je poklical za tisto službo in z zadovoljstvom ugotovil, da lahko takoj pride na razgovor. Janez je bil nad ponudbo navdušen. Skrbel naj bi za razsvetljavo v snemalnem studiu, kjer so snemali in slikali pomanjkljivo oblečena dekleta za razne revije, kataloge in podobne reči. Že med samim razgovorom se je lahko v živo prepričal, kakšne lepotičke ga čakajo. Prsata blondinka se je nastavljala v desetine položajev, si odpenjala modrček in kazala pohotno zadnjico, odeto v minimalne tangice. Ubogala je prav vse ukaze fotografa, ki ji je hladno poveljeval, Janez pa je z desnico preveril, da mu ni kolega slučajno skočil pokonci in bi ga utegnil osramotiti pred morebitnimi novimi delodajalci. Naštel je svoje reference in vodja studia je bil slišati zadovoljen, zato je Janezu predlagal, da prične kar naslednjim dnem ob osmih zjutraj, potem pa bi videli, kako in kaj. Janez je bil navdušen, saj je povsem nepričakovano prišel do zaposlitve. In to kakšne!
Darinki seveda ne bo povedal za krasotice, a vsekakor bo izjemno vesela, da ima končno delo. Tik preden je odšel, sta si z vodjo podala roke, njegovo levo oko pa je opazilo, da je blondinka odvrgla s sebe prav vse in svojo sočno muco nastavila pred objektiv. Odprtih ust se je zagledal vanjo, vodja pa ga je z nasmeškom na ustnicah potrepljal po rami.
»In še plačani boste za to! Lepo ne? Pa privežite si korenjaka, da Vam ne bo v napoto pri delu.«
»Hehe, kje pa. Če bo treba, bom nanj namestil reflektor, pa bo!« je bil dobre volje Janez.
Oba sta se glasno nasmejala, Janez pa je nato izjemno dobre volje krenil domov.
