Vsestranski glasbenik Gal Gjurin je spregovoril o nujni čistki slovenske glasbene scene, simbolu srca, o tem, kdo je kriv za oskrunitev harmonike in če bi godel za stranko Janeza Janše.
V Sloveniji albuma s tem imenom, kljub preprosti in vsakdanji besedi, sploh še ni bilo. Za razliko od prejšnjega albuma Fetiš, ki je bil bolj elektronski, bo ta bolj akustičen in umirjen.
Kje vse najdemo danes srce?
Srce je eno izmed največkrat uporabljenih simbolov in metafor v zahodnjaški kulturi.
Ste morda zasledil kje so ta izklesani simbol srca prvič uporabili?
Ne, ampak imam namen to stvar zelo dobro raziskati. Se bom pogovoril z nekaj strokovnjaki - tudi s kirurgi (smeh).
Ima ime kaj veze s tem, da ste se mogoče vmes zaljubili?
Niti ne.
Imate radi konceptualne albume?
Že pri skupini Olivija sem se poigraval s koncepti pri albumu Med moškim in žensko. Čeprav so najprej pesmi in kasneje se šele razvije koncept.
Ali tudi tokrat snemate z Galeristi?
Ja. Všeč mi je snemati z njimi, večinoma pa vse naredim sam.
Vaš oče je igral Kekca v istoimenskem filmu. Ste ga morda ob gledanju filma idolizirali in že takrat želeli v svet filma in glasbe - na oder?
Vedno sem vedel, da bom počel nekaj v zvezi z glasbo. Kot zanimivost naj povem, da je bila harmonika, na katero igram na novi plošči, kupljena za honorar od Kekca. To je "honerca" letnik 1962 - uf, kakšen instrument! Če bi mi jo ukradli, bi bil resnično potrt - edina takšna stvar!
Vaša glasbena pot pa se je tudi začela s harmoniko, mar ne?
Tako je - moj oče je igral harmoniko, moj dedek pa "frajtonerco".
Vas je kdaj zamikalo, da bi se podal v narodno-zabavne vode?
Niti najmanj. Bom pa pripravil en narodno-zabavni projekt.
Se vam zdi, da je danes harmonika v slovenski glasbi zlorabljena in ima negativen prizvok zaradi pojavov kot so Atomik Harmonik?
Harmonike nikoli nisem dojemal kot "zašpehan" instrument. Zanimivo je odkrivati kaj vse se da na harmoniko odigrati - tudi razne tango ritme. Uspešnost harmonike je v združeni ritmičnosti in harmoničnosti - predvsem pa je lahko prenosljiva in zelo glasna. Za oskrunitev harmonike na slovenski sceni sigurno ni kriv Slavko Avsenik, ampak je za to definitvno kriv Jani Pavec (Atomik Harmonik).
Leta nazaj so nas vas tudi zelo vplivali Nirvana. Kaj vas je tako pritegnilo pri Kurtu Cobainu?
Ko sem prvič slišal Smells Like Teen Spirit.
Ste najprej videli videospot ali slišali pesem?
Se mi zdi, da sem prej videl video (smeh). Sem pa pred videi slišal pesmi od Green Day in Enter Sandman od Metallice. Na Radiu Študent so nekoč vrteli pravkar izdane bolj alter albume, ki so kasneje zelo uspeli tudi na MTV-ju. Tako sem veliko "trendsetterjev" slišal preden so to postali.
Albume snemate tudi drugim glasbenikom – Vladu Kreslinu ste »naredili« njegov zadnji plošček. Vas lahko pokliče kdorkoli, oziroma imate svojo ceno ali ste si začrtali mejo glede tega?
Kupiti se me ne da! Za Atomik Harmonik recimo ne bi snemal, sicer pa oni sploh ne potrebujejo producenta (smeh). Trenutno delam ploščo Eldi Viler, ki je legenda slovenske popevke in še edina živeča diva na slovenski sceni. Elda je zanimiva ženska in to me zanima bolj kot denar in biznis. Rad imam to, da lahko recimo dam tebi v roke izdelek na katerega sem ponosen. Skozi zgodovino se vedno znova dokazuje, da četudi se momentalno oglašuje slaba glasba, se na koncu vedno obdrži samo kvaliteta.
|
Glasbeniki smo podjetje in oseba v istem oklepu. © Izak Košir |
Zakonsko bi bilo treba omogočiti, da če podjetje
sponzorira glasbeni projekt, dobi davčno olajšavo, kot je to v navadi pri športu. V Sloveniji imamo v šprtu ogromno sponzorjev, v kulturi pa nobenega.
Ali ste glasbeniki danes prisiljeno v to, da ste bolj obrtniki kot umetniki?
Glasbeniki smo danes predvsem zamenljivi. Čas legend je mimo. Vloga umetnosti v današnjem svetu iz dneva v dan spreminja.
Hodite na volitve?
Hodim.
Kakšna pa je povezava med politiko in glasbo v Sloveniji. Ali bi igrali na katerem od predvolilnih političnih shodov?
Takole bom rekel. Trenutna politična garnitura si želi bolj ruralnih izvajalcev – preprostejše »štanc« melodije. Sam sem po prepričanju vsekakor levičar, kar sicer ne pomeni, da se strinjam s katerokoli od »levih« strank.
Bi nastopili recimo na političnem shodu aktualnega predsednika vlade Janeza Janše in njegove stranke SDS?
Tu bi lahko hipotetično nastopil v dveh vlogah – v vlogi najetega glasbenika ali pa v vlogi mene in s tem osebno podprl njega in njegovo stranko. Kot profesionalec sem sicer prisiljen ločiti te dve opciji – glasbeniki smo podjetje in oseba v istem oklepu. Ampak mislim, da za Janšo ne bi šel igrat.
Kako bi rešili problem Sazasa, združenja slovenskih avtorjev? V zadnjem času se je pojavilo kar nekaj vprašanj glede pravične delitve denarja …
Mislim, da je bilo proti Sazasu predvsem preveč medijske gonje. Do denarja bi radi prišli vsi slovenski glasbeni avtorji, tudi tisti, ki še nikoli niso napisali hita. Ve se, da je na Sazasu veliko denarja. Predvsem čakam, da se bolj javno vmešajo tudi politki – zdi se mi čudno, da se do sedaj še niso. Všeč pa mi je sledeča poteza Sazasa, ki je ni sposobno narediti naše Ministrstvo za kulturo, ki je je eno izmed najbolj primitivnih ministrstev sploh – to vem, ker imam z njimi posla. Sazas je objavil razpis za nastajanje nove slovenske avtorske glasbe in takšne stvari potrebujemo v Sloveniji – denarna sredstva, da se lahko uresničujejo takšni projekti.
Koga je na majhnem slovenskem trgu preveč – avtorjev ali izvajalcev?
Mogoče je preveč izvajalcev, ki parazitirajo na avtorjih. Dober avtor je sposoben tudi svoj komad dobro izvesti. Predvsem pa je preveč slabih avtorjev. V Sloveniji manjka ljudi, ki so sposobni napisati dober komad – hit, gor ali dol. To kar se dogaja danes pri nas je onesnaževanje glasbenega prostora in treba bi bilo več delati na tej higieni (smeh).
Pri komu pa bilo treba začeti glasbeno »čistko«?
Pri vseh tistih, ki se pojavljajo v slovenskem mainstreamu in prodajajo svoje neznanje ter svoj neobčutek. Glasba je stvar duha in ne stvar denarja. In dokler bomo na slovenski televiziji gledali slabe glasbenike, bomo tudi govorili, da je slovenska glasba slaba.
Za koncert katerega glasbenika bi za en dan odložili katerikoli projekt in odleteli tudi v London, če bi bilo treba?
Za Toma Waitsa definitivno in pa za kopico ljudi, ko so žal že preminuli. Še enkrat pa bi rad videl tudi originalno zasedbo Faith No More – žal pa ne igrajo več skupaj.
