Magazin > Film & Glasba & TV
126 ogledov

Če bi rak zmagal, bi bil Projekt: rak kratki film

Damjan Kozole Anže Petkovšek
“Film se začne kot depresiven slovenski film in konča optimistično,” režiser Damjan Kozole opisuje svoj novi dokumentarec Projekt: rak, v katerem njegov portretiranec, znani sodobni umetnik Ulay, preživi.

Je dokumentarec o Ulayu odgovor na film o Marini Abramović The Artist Is Present?
Ko smo ga začeli delati, sploh nismo vedeli, da Marina že pripravlja film. Ulay je takrat sicer sodeloval na nekem snemanju v New Yorku, ni pa vedel, da gre za film. Jasno je, da ju bodo ljudje primerjali, čeprav mislim, da sta, tako kot sta si zelo različna Ulay in Marina, zelo različna tudi ta dva filma. Marinin je spektakularen, ker je takšna tudi kot oseba – teatralna, pompozna, Ulay pa je bolj kontemplativen, zadržan.

Kljub temu Ulay v vašem filmu zanika nekatere trditve, ki jih je v svojem dokumentarcu izrekla Marina, recimo glede njunega razhoda. Je to naključje?
Mogoče bi vseeno morala na začetek. Jaz sem imel popolnoma drugačne ideje, kakšen bi moral biti film o Ulayu. Ideja je bila bistveno bolj konceptualna, potem pa se je zgodila ta bolezen in vse spremenila. Nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Lahko bi se končalo tudi slabo, tako da je bila moja pozicija režiserja v resnici pozicija opazovalca. Tisto, kar je bilo pri primerjavi Marininega in Ulayevega filma zanimivo meni, je, da se, tako kot si prej nista znala razjasniti nekih stvar, ta nesporazum v filmu samo še nadaljuje in da na neki način izkoriščata film, da si povesta nekaj, kar bi si morala povedati v obraz. Ampak mislim, da je to šarm teh dveh filmov in njunega odnosa.

Kakšen bi bil film, če Ulay ne bi zbolel?
Čisto drugačen, ker zdaj, kot pove že naslov Projekt: rak, sledimo razvoju njegove bolezni oziroma zdravljenju, obenem pa smo poskušali vključiti čim več njegovega dela. Vsi smo bili soočeni z minljivostjo, smrtnostjo in smo rekli, naj bo ta film nekaj, kar bo ostalo za Ulayem, neka celota njegovega dela. Če bi snemali po moji prvi različici, bi se film osredotočil samo na Ulaya kot na osebo in na nekaj njegovih projektov ter ne bi bil biografski.

Kako se je porodila ideja o filmu?
Zanimalo me je, kaj je na drugi strani tega znamenitega para Ulay in Marina. Medtem ko o Marini vemo vse, je Ulay po njunem razhodu šel v neke vrste umetniški celibat. Marina je bolj in bolj postajala svetovna zvezda, Ulay pa se je zavestno umikal iz tega sveta ter zelo malo delal na projektih. Zgodba Ulaya je fantastičen film že sama po sebi, brez Marine.

Je možno posneti film o Ulayu brez Marine?
Pomislil sem celo na to, a je Marina pri Ulayu tako prisotna, da je to zelo težko. Marina je del njegove umetniške entitete, kar seveda ni lahko zanj, saj je velik umetnik in je delal izjemne stvari, še preden sta začela delati skupaj. Meni se obdobje do Marine pri Ulayu zdi najzanimivejše in najmočnejše, zato sem mu tudi posvetil največji del filma. Je pa dejstvo, da je Marina danes takšna zvezda sodobne umetnosti, da jo poznajo tudi ljudje, ki se ne zanimajo za sodobno umetnost, Ulayevo ime pa je, hočeš nočeš, povezano z njo.

Saj se tudi Marina ni mogla izogniti Ulayu v svojem filmu.
Na to nimam pravega odgovora, vem pa, da Marina rada ponavlja mantro o veliki neskončni ljubezni in da so v tej zgodbi neki detajli, s katerimi se Ulay ne strinja, ampak ni moja stvar, da sodim o tem.

Ulay | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Ste med snemanjem filma o Ulayu spoznal kaj, kar vas je presenetilo?
Presenetilo me je dvoje. Najprej obdobje pred Marino, ki se mi zdi izjemno močno, obdobje iskanja identitete, za katero mislim, da bi si zaslužilo resno mesto v zgodovini sodobne umetnosti. Drugo, kar me je presenetilo, pa je izjemna vitalnost, želja po življenju v fazi, ko je imel raka, kako se je s tem soočil ter koliko črnega humorja in navsezadnje energije je imel. In najbrž je tudi to razlog, da mu je uspelo preživeti in premagati bolezen.

V filmu, ki nosi naslov Projekt: rak, raka ni tako veliko, kot bi morda pričakovali. Na željo Ulaya?
Ulay se v montažo filma ni vtikal. Bali smo se, da film s to boleznijo ne bi dobil preveč mračnega, negativnega karakterja, zato sem te posnetke delno reduciral, po drugi strani pa je res, da je bilo, če smo se že odločili za biografski film, treba pokazati veliko stvari. Gre za izjemno življenje in že to, kar smo vnesli, je skoraj minimum.

Je bilo težko montirati film s toliko materiala?
Koncept je bil, da sledimo, dokler bo šlo. Po najslabšem scenariju bi bil to lahko tudi kratki film, ker je bil, ko smo startali, Ulay res v slabem stanju. Imeli smo več kot 50 ur materiala in je bilo potrebne kar nekaj selekcije. Meni se je zdel kompliment, ko je Ulay rekel, da v tem filmu prepozna velik del sebe, in da če ne bi bilo tega filma, danes najbrž ne bi več živel.

Radikalna izjava.
Pogledal sem ga in mu rekel, ali se mu ne zdi to malo patetično, on pa mi je odgovoril, da ne gre za to, ampak za to, da nikakor ni hotel dopustiti, da bi Marina imela celovečerni film, on pa kratkega.

Ulay v filmu reče, da je najboljši umetnik mrtvi umetnik. Bi bil, če sem črnohumorna, potem dober konec za film to, da bi Ulay umrl, ne pa da se je poročil?
Ulay sam govori o tem (smeh). Mislim, da ima film neobičajno strukturo za slovenski film. Film starta kot en tak pravi depresiven slovenski film. Glavni junak umira zaradi raka na onkološkem inštitutu in bi bil seveda logičen zaključek, da na koncu tudi umre. Mislim, da bi tudi filmski festivali cenili takšno gesto. Ta film pa gre v drugo smer in v sebi nosi močan optimizem, kar se mi zdi fino ne samo v primeru Ulaya in njegove osebne zgodbe, ampak zato, ker je danes lepo narediti film, ki govori o tem, da je življenje dragoceno.

Ste imeli, ko ste izvedeli, da je zbolel, kakšno dilemo, ali bi snemanje raje prestavili?
Ne, nasprotno, vztrajal sem, da bi ga začeli snemati takoj, čeprav je rekel, da ne more, ker mora na kemoterapijo. Rekel sem mu, glej, če se pogovarjava o bodyartu in performansu, pojdimo do konca. Kaj je najskrajnejša situacija, če ne to, da nemočen ležiš na postelji? In je po dveh, treh sekundah rekel okej.

Je vzel to kot performans?
Mogoče je performans preradikalna beseda, kot projekt svojega telesa pa vsekakor da.

Kaj bi videli, če bi del filma posneli zdaj, leto po koncu snemanja?
Predvsem to, da je Ulay takšen, kot je na koncu filma – zdrav, še vedno tukaj, živi v Ljubljani, poleg tega pa je vse prepoznavnejši kot pomemben umetnik svetovnega formata. Zdaj so pred njim razstave v galeriji Tate, v Berlinu in drugih velikih mestih. Skratka, Ulay se vrača na zemljevid sodobne umetnosti.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.