Če kaj, Katalena ni lena

"Na tej točki naše skupne poti se nam je zazdelo, da je pravi trenutek, da se malo spomnimo stvari za nazaj, da jih malo odpremo za naprej," o koncertu, ki ga bo vodila pornodiva Patty Diphusa, na njem pa bodo poleg Katalene nastopili tudi vsi njeni pomembnejši odvodi, pravita Boštjan Narat in Vesna Zornik.

Kako to, da ste se za takšno praznovanje odločili po 12 letih delovanja? Ponavadi se podobna praznovanja zgodijo ob okroglejših obletnicah.
Boštjan Narat: Zakaj pa ne? Kar se tiče praznovanj, se tudi v zasebnem življenju ne oziram toliko na okrogle obletnice, ampak na trenutke, ko mi to paše, ko se mi zazdi, da je pravi trenutek, da spet naberem na kupu vse ljudi, ki mi kaj pomenijo, in z njimi praznujem. Recimo, da je tukaj v igri podoben princip. Na tej točki naše skupne poti se nam je zazdelo, da je pravi trenutek, da se malo spomnimo stvari za nazaj, da jih malo odpremo za naprej in da se lotimo projekta, ki je precej specifičen.

Koliko odvodov ima Katalena v tem trenutku?
Boštjan Narat: Ne vem, ker je zelo odvisno od tega, kaj je kriterij. Pri dogodku (Z)godbe ob Kataleni smo se osredotočali na tiste odvode, kjer smo člani Katalene tudi nosilci. In zato Patty Diphusa in zato Vesna Zornik in TangoApasionada in zato Narat, se pravi moje kantavtorstvo, in zato The Puzzled, v katerem Tibor ni samo vodilni avtor, ampak tudi glas benda.

Vse se je začelo s povabilom petih glasbenikov v Belo krajino.
Boštjan Narat: Šestih. Na začetku je bila kot del zasedbe mišljena tudi Špela Avsec, violončelistka, ki je ravno takrat dobila službo v Operi, tako da takrat sploh ni šla z nami. Šest sem jih povabil, pet jih je šlo. In pet jih je ostalo 12 let.

Ste vse poznali od prej?
Boštjan Narat: Nekatere ja, nekaterih ne. Vesno sem slišal peti leta 1994, po naključju, na nabrežju Ljubljanice, pa sem si jo zapomnil za sedem let in jo leta 2001 povabil ko sodelovanju. Gombača sem slišal na koncertu Terrafolk, Tiborja pa sem prav tako poznal samo z odrov. Poznal sem le Polono in Roberta.

In so vsi takoj rekli da?
Boštjan Narat: Niso se pretirano upirali.
Vesna Zornik: Malo sem bila skeptična. Ogovoril me je na Trnfestu, ura je bila pozna, v taki situaciji težko verjameš, da človek s takšnim predlogom dejansko misli resno.

Kakšna bo dramaturgija koncerta v Šiški?
Boštjan Narat: Ključ dramaturgije bo Patty Diphusa, mednarodna pornodiva, mednarodni seks simbol in mednarodna pornografska zvezda, ki jo igra Boštjan Gombač. Patty je lik, ki bo povezoval večer.

Kdo pa je režiser?
Boštjan Narat: O režiserju težko govorimo, scenarij pa je nastal na podlagi nekaterih tekstov Patty Diphusa v kombinaciji z odlomki iz romana Sinbadove muze, ki je delo naše Polone Janežič. Vendar ne gre za gledališko predstavo, gre za koncert z dramaturškimi elementi.

In kako si boste razdelili minutažo?
Boštjan Narat: Pošteno. Enakovredno.
Vesna Zornik: Le Katalena si je vzela malo večji kos torte, ampak Katalena praznuje.

Zanimivo, da ste se odločili za tak dogodek glede na to, da menda ne marate nostalgičnih trenutkov  in oziranja nazaj?
Boštjan Narat: Oziramo se nazaj, a tudi precej gledamo naprej. Najbolj v prihodnost usmerjena stvar je glasba, ki jo predstavljamo z Neco Falk, saj gre za projekt, ki šele prihaja. Tudi Vesna nastopa s precej novim repertoarjem, samo delno vezanim na ploščo, plošča The Puzzled pa je povsem sveža.
Vesna Zornik: Nismo brskali po spominih, predstavljamo aktualne zasedbe, ki delajo s polno paro.

Kako pa se predstavlja Katalena?
Vesna Zornik: S komadi, brez katerih ne gre, in nekaj malega presenečenj.

Ste si predstavljali, da bo Katalena glede na svojo nemanistreamovsko držo doživela tak uspeh?
Vesna Zornik: Ne, tega si ni nihče predstavljal, še najmanj pa mi. Nismo stremeli k temu, in to je bil morda tudi naš ključ do te vrste stanja.
Boštjan Narat: Se zelo strinjam. Ne bom rekel, da je to recept, ki vedno deluje, a pri nekaterih pač je. In to je, da se sploh nismo obremenjevali s tem, kaj bi radi dosegli, in iskali načinov, kako priti do priznanja in tega, da nas ima publika rada. Poleg tega pa smo imeli košček sreče, da smo se pojavili ob pravem trenutku in nas je pograbil tok, ki ga še vedno pridno jahamo.

Kako pa gredo skupaj tako različne energije, kot sta vidva z Vesno?
Vesna Zornik: Morda bi res težko našli bolj različne karakterje, ampak vsi katalenci smo si na srečo različni tako, da se v bendu odlično dopolnjujemo.
Boštjan Narat: Poleg tega bi izpostavil, da nismo bili prijatelji, ki smo naredili bend, ampak smo bili bend, ki smo postali prijatelji. Se pravi, da je bila pri nas najprej glasba.

Precej neobičajno, mar ne?
Boštjan Narat: Niti ne. To, da si pet najboljših prijateljev iz gimnazije razdeli inštrumente in tisti, ki ima največ denarja, igra bobne, tisti, ki ga nima, pa poje, ker nima niti za kitaro, je romantična predstava. Saj iz te zgodbe nastanejo zanimive zasedbe, a  to so njihove zgodbe, naša pa je drugačna.

Ali filozof v vas kaj škoduje kantavtorju v vas?
Boštjan Narat: Ne, jaz mislim, da se s kantavtorjem zelo dobro razumeta. Mogoče kdaj škodi človeku v meni. (smeh)

Zakaj pa ste zamenjali violino za kitaro?
Boštjan Narat: Ker imajo punce bolj rade fante, ki igrajo kitaro in se smejijo fantu, ki igra violino (smeh). Ne, ne vem. Violina je krasen inštrument, ampak izjemno ljubosumen, in če jo zanemarjaš, se ti maščuje tako, da v tvojih rokah noče več zveneti oziroma zveni grozno. Kitara je enostavnejša in se ne bo pretirano zgražala, tudi če jo primeš v roke šele po enem tednu.

Kdaj pa ste prepričani, da je tekst, ki ste ga napisali, dober?
Boštjan Narat: Verjetno takrat, ko ni več samo moja stvar, ko zaživi neko novo življenje in ko zaslutim, da iz tega, kar je na papirju, tudi nekdo drug lahko razume svojo zgodbo.