Hal Hartley. Kultni predstavnik ameriškega neodvisnega filma, ki je posnel Zaupanje, Amaterja, Henry Fool ... Z njim smo se pogovarjali na Liffu, kjer je predstavljal svoj novi film Fay Grim.
Trenutno bi ga naredil s katerim od mlajših režiserjev, na primer Jeffom Nicholsom, ki je posnel Nasilne zgodbe. Imel pa sem tudi srečo, da sem spoznal moje heroje, kot sta Jean-Luc Godard in Wim Wenders.
Ali kdaj gledate svoje filme skupaj z obinstvom?
V prvem letu predvajanja filma to počnem kar precej, ker se iz tega veliko naučiš, vedno pa ugotovim eno in isto stvar – da so moji filmi filmi o angleškem jeziku. Sprva se zdi, da se gledalci sploh ne odzivajo, in Fay Grim je dober primer tega. V resnici dojamejo bistvo, vendar pa branje in procesiranje včasih skoraj nemogoče anglešine traja nekaj časa.
Ob ogledu vaših filmov bi prej rekla, da ste študirali filozofijo, ne umetnost ...
Res je, berem filozofske tekste, predvsem pa biografije filozofov ali razmišljanja drugih umetnikov o filozofiji.
|
Hartleyjeva muza je kraljica ameriških indie filmov Parker Posey. © IMDB |
Dokler nisem začel snemati filmov, nikoli. Vse, kar vem o pisanju, sem se naučil iz pisanja scenarijev. Pisati poskušam vsakih nekaj let in potem obupam. Veliko pišem eseje, tako da bom mogoče izdal zbirko esejev.
Kateri od vaših filmov vam je najbolj pri srcu?
Naslednji (smeh).
Bo šlo za nadaljevanje vašega zadnjega filma Fay Grim?
Ne, naslov filma je Business of Living. Dogajal se bo v Berlinu, kjer živim, upam, da tudi tokrat z Jeffom Goldblumom.
In Parker Posey?
Ne, zdaj moram najti popolnoma novo 22-letno dekle.
Koliko časa ste snemali Fay Grim in koliko je stal?
Posneli smo ga v 27 dneh, scenarij sem pisal skoraj tri leta, stal pa je dva milijona dolarjev.
Vaš najnovejši film Fay Grim se mi zdi bolj komercialen od prejšnjih, kot sta Neverjetna resnica in Zaupanje ...
Vsi moji filmi, od prvega do zadnjega, gledajo na svet, kakršen je, in ga poskušajo reflektirati skozi posamezne junake. Filmi so se v 20 letih mojega ustvarjanja sicer spremenili, določene stvari pa ostajajo enake. Podobo sveta poskušam prikazati skozi obutke svojih junakov.
Vaši filmi mi ne delujejo realistično ...
Moji filmi so popolnoma realistični, niso pa naturalistini. Svet je tak, kot ga prikazujem, samo način pripovedi je drugačen. Gledalcem nočem dajati obutka, da gledajo resnično življenje, in nočem, da pozabijo, da so v kinu.
Ali imajo igralci s tem težave?
Nekateri jih imajo in zato z njimi ne sodelujem.
Pa ste zato kdaj zavrnili znane igralce?
Ne, do mene so prišli igralci, kot so Helen Mirren, Isabelle Huppert in Jeff Goldblum, ki so prej videli moje filme in so hoteli sodelovati z mano.
In kje je Martin Donovan, ki je vedno igral v vaših filmih?
Ko smo bili mlajši, je igral v mojih filmih, ker je bil na začetku kariere, zdaj pa mora zaslužiti več denarja, zato igra stranske vloge v večjih filmih.
Ste se kdaj vprašali, zakaj niste tako slavni kot na primer Jim Jarmush, ki ima prav tako svojevrsten pristop do režije?
Jim je moj prijatelj in vasih mi reče, da se počuti pozabljenega, pa mu odgovorim, da to ni res. Zdi se mi, da so njegovi filmi nekako "cool", naredil pa je tudi nekaj, kar bi moral sam več poeti, a sem šele zdaj dojel, in sicer to, da za svoje filme angažira slavne igralce. Poleg tega imajo gledalci njegove filme verjetno radi iz istih razlogov kot jaz – ker dajo misliti, obenem pa so lahkotni in se zlahka zaljubiš vanje.
Ali on gleda vaše filme?
Ja, ampak po moje misli, da sem kompliciran tip in da sem malo napet.
