Magazin > Film & Glasba & TV
56 ogledov

Festival neodvisnega filma navdušuje z barvitim spektrom filmskih kreacij

filmski trak Shutterstock
Pred vrati je 7. Festival neodvisnega filma (FNF), katerega »ključni namen je prikazati čim več raznovrstnih in hkrati kredibilnih filmskih stvaritev s strani neodvisne slovenske filmske scene,« pojasnjuje direktor omenjenega festivala, Žiga Čamernik.

FNF še neuveljavljenim filmskim ustvarjalcem omogoča marsikaj, predvsem pa prve korake po poteh filmske kreacije. V treh dneh, in sicer med 26. in 28. novembrom, si bo v ljubljanski Skladovnici JSKD in Knjižnici Domžale mogoče ogledati široko plejado barvitih stvaritev izpod režijske taktirke nadobudnih in domiselnih filmskih ustvarjalcev.

»V tem kontekstu je v zadnjih dveh letih eden izmed razpisnih pogojev glede prijave filmov na festival tudi, da le-ta ne sme biti večinsko sofinanciran s strani državnih in filmskih institucij, javne televizije ali nastati kot plod mentorsko vodene filmske delavnice. V prvi vrsti pa je festival tukaj tudi zato, da podpira vse tiste ustvarjalce, ki svojih del drugje iz različnih razlogov ne morejo prikazati širši publiki, če le dosegajo nek minimalni standard filmske kvalitete,« za Žurnal24 pojasnjuje direktor omenjenega festivala, igralec in filmski kritik Žiga Čamernik.

Pisana neodvisna filmska bera

Dotični festival v širšem kontekstu slovenske filmske sfere igra pomembno vlogo. »Letošnja ponudba FNF-ja je res različna in pisana. Od malih poskusov posameznikov, da se izražajo v filmskem jeziku, do bolj resnih, tudi celovečernih podvigov, ki morda bolj sodijo na kakšen drug festival. Zanimivo je, da so filmi predvsem tematsko osredotočeni na pasti sodobne družbe. Tako pogosto vidimo orožje, streljanje, nasilje, drogo, se pravi vse, kar nam ponuja družba, v kateri živimo, z ogromnim poudarkom na medijih, ki takšne vsebine servirajo kot trend,« letošnjo bero neodvisnih kratkih filmov vidi eden izmed žirantov festivala, Marko Cvejič.

Čamernik, ki pri razvijanju in nadgrajevanju Festivala neodvisnega filma sicer sodeluje že sedmo leto zapored, pri čemer je zavzel že številne funkcije; od organizatorja in selektorja do igralca in direktorja, v kontekstu letošnjega neodvisnega festivalskega filmskega spektra pojasnjuje: »Festival vsakič tudi formalno zabeleži vsakoletno neodvisna filmska bera, s katero praviloma vznikne tudi kakšen čisto nov, širši javnosti neznan, zanimiv filmski avtor. Težko bi pa v tem kontekstu trdil, da obstaja izrazito linearna linija ustvarjalnega razvoja, saj je vsakokratni izbor precej raznovrsten in različen tekom let in zato lahko tudi oscilira v kvalitativnem smislu. Še vedno se morda pogreša več filmskih ustvarjalcev, ki ne bi zgolj kopirali »preverjenih« filmskih obrazcev, ki jih zahtevajo izobraževalne filmske ustanove in bi si drznili razmišljati izven vseh družbenih – in tudi filmskih – spon. Je pa res, da moraš najprej dobro poznati pravila filmskega jezika, da jih lahko potem kakovostno tudi kršiš.«

Ohlapnost filmske neodvisnosti, ki se včasih lahko prevesi tudi v 'diletanizem'

Termin 'neodvisni film' pa je morda v svoji esenci tudi malce ohlapen. »Nekoč je obstajala distinkcija med profesionalnim in amaterskim filmom, ki ni bila toliko vrednostna, kot je izhajala iz načinov produkcije in ustvarjanja filmov: znotraj filmske industrije oziroma – kjer takšne industrije ni ‒  raznih nacionalnih institucij ali zunaj nje/njih. Pri čemer se je včasih dogajalo, da so pomembne filmske inovacije prišle iz amaterskega filma – nekdanji francoski novi val, na primer, je nastal zunaj profesionalne kinematografije. In iskreno rečeno, ne vem, zakaj je izraz »neodvisni« film pri nas zamenjal amaterskega. S tem pojmom se mi ne zdi nič narobe, kolikor amaterizem pomeni ljubiteljstvo, torej neko ljubezen ali željo do filma. Amaterizem je diletantizem – tudi v »neodvisnem« filmu –, kadar šepavost filmske forme (naracije, tehnike) ne prevaja nobene ideje filma,« distinkcijo med profesionalnim in amaterskim filmom vidi priznani filmski kritik Zdenko Vrdlovec, ki kot poslastico omenjenega festivala v prvi vrsti izpostavlja celovečerni film Psi brezčasja, pod katerega se je podpisal režiser Matej Nahtigal. Film se trenutno prikazuje tudi na Dnevih slovenskega filma v Beogradu.

Podporno okolje neodvisni filmski sferi – mit ali realnost?

In kakšna je po mnenju strokovnjakov pravzaprav trenutna eksistenca podpornega okolja za neodvisno filmsko sfero v Sloveniji? Gre za dejavnik, ki bi se imel možnost razvijati in brsteti ali zgolj mit, ki ni povezan z osnovnimi komponentami realnosti?

Mnenja strokovnjakov iz filmskega področja skupni imenovalec najdejo v stanju izrazite ne-podpore. Režiser in žirant Marko Cvejič pojasnjuje, da podpora za konkretno neodvisno filmsko sfero ne obstaja nikjer v svetu. Ker je Slovenija majhna država, ki mora v svojih državnih proračunih upoštevati vse ustvarjalne sfere, po njegovem mnenju posledično obstaja možnost da vsak dobi "svojih pet minut". »V neodvisnem ali avtorskem filmu je zato najbolj pomembno pokazati kakšno novo in avtentično branje resničnosti, ki je poleg tega tudi močno osebno. Filme avtorji delamo, da bi jih pokazali čim širši publiki. Včasih so bili neodvisni filmi rariteta in so bile zato kino dvorane polne. Danes, ko ne obstaja več cenzura na katerikoli ravni javnega izražanja, je tisto, kar bi moralo biti neodvisno, postalo skoraj amatersko, diletantsko. Zdi se mi, da je podpora - ne glede na to, ali govorimo o materialni ali nematerialni - najprej povezana enostavno z dobrim filmom, ki nam jih žal, mogoče manjka. Film ni lokalno delo, temveč je podporno okolje za neodvisne filme povsod tam, kjer jih publika rada spremlja.«

Čamernik pa je glede termina filmske neodvisnosti jasen še glede nečesa: »Za razliko od Festivala slovenskega filma (FSF), kjer imajo filmi, podprti s strani države pri predvajanju prednost – in to ne glede na njihovo kakovost – za neodvisne filme pa je v glavnem rezervirana panoramska sekcija, naj bi FNF poskrbel, da pokrije čim širše področje neodvisnega ustvarjanja, katerega definiranje je bilo in bo tudi v prihodnje določen kamen spotike v svetovno-nazorskem kontekstu, kar pa je po drugi strani garant, da bo slednje področje sprožalo vedno nove razprave in diskurze.« 

Seveda pri tem obstajajo značilne distinkcije, ki so tudi širše kulturno pogojene. Zdenko Vrdlovec v tem kontekstu izpostavlja: »Kar se v ZDA imenuje 'independent producer' in 'indie movie', je nekaj čisto drugega od tega, kar pri nas velja za 'neodvisni film'."

Ko se 'neodvisna produkcija' prebije v svet

Da se je kljub številnim barieram v (slovenski) neodvisni filmski sferi moč dokazati tudi na mednarodnem filmskem prizorišču, pa dokazuje Marjan Radanovič, izvršni producent, scenarist, režiser ter igralec kratkega filma Sledi življenja (»Traces of life«), ki bo na FNF-ju  premierno prikazan v petek, 27. novembra, ob 20.00 uri. Film je v Los Angelesu prejel prestižno nagrado Award of Merit at Accolade Film Festival USA ter bil izbran še na dveh mednarodnih filmskih festivalih – LA CineFest ter Paragon Film Festival, ki se bosta prav tako odvijala v Los Angelesu.

»Od nekdaj so me privlačile večplastne prepletene zgodbe, ki ne ponujajo vsega na pladnju, kjer pri samem gledanju filma lahko čutiš suspenz ter vpetost v lastne miselne procese. Čakati na nekoga, da ti bo dal vlogo, lahko traja v nedogled. V studiu Bratov Vajevec, smo pod mentorstvom igralca in 'coacha' Janeza Vajevca, ki se je skupaj s svojim bratom Andrejem Vajevcem šolal pri slovitem Lee Strasbergu v Los Angelesu, tako začeli oblikovati dialoge ter nastajajoči scenarij v čim bolj organsko obliko,« svoje igralske začetke opisuje Radanovič in nadaljuje: »Vadili smo že med samim pisanjem scenarija, saj smo tako lahko dobili kar se da organsko naravo igralca, same priprave pa so trajale več mesecev. Namen filma je bilo narediti preboj na mednarodni trg, prikazati kvaliteto igre, ki jo igralci lahko pokažejo, brez mimikrije, ekshibicionizma ali imitacij, kot lahko vidimo v slovenskih gledališčih in filmih. To mi je dajalo navdih in inspiracijo.«

»Vsak filmski ustvarjalec bi moral ustvarjati intimne, osebne zgodbe«

»Iz lastne izkušnje vem, da je sleherni nasvet mlademu ustvarjalcu lahko hitro kontraproduktiven,« meni Cvejič, ob čemer kljub temu izpostavi ključne elemente ustvarjanja filmske naracije: »Na začetku kariere vsak želi vse in takoj. Dinamika sodobne družbe pa takšen občutek še bolj poudarja. Mlad ustvarjalec mora vse izkusiti, mora narediti dobre, kot tudi slabe filme. Nujno mora zavzeti tudi distanco do svojih del, da bi lahko sodil o njih. Filmska ustvarjalnost je kompliciran proces, dolgotrajen in naporen. Eden izmed pogojev, da vsak posameznik lahko izpelje ta proces do konca, pa je, da je zdrav, močan, socialno samozavesten, politično nepristranski, umetniško pogumen in predvsem moralno nesporen. V današnjem času ne obstajajo več mali in veliki filmi, obstajajo samo dobri in slabi filmi. Zato bi se vsak filmski ustvarjalec moral tega zavedati in ustvarjati intimne, osebne zgodbe, ki so nove in avtentične. Edino na sledeč način, bodo takšni filmi tudi trajni.«   

Program 7.Festivala neodvisnega filma TUKAJ

Urša Eva Pucelj

 

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.