Magazin > Film & Glasba & TV
34 ogledov

Gledališče, ki se tudi okuša, tipa in vonja

Barbara Pia Jenič Anže Petkovšek
"Pri nas ustavimo čas in se igramo," o senzorialnem gledališču, kjer so pomembni vsi čuti, pravi režiserka Barbara Pia Jenič.

Kaj je senzorialno gledališče?
Inspirira se iz religioznih ritualov v stari Grčiji, pred časom klasičnega gledališča. Umetnosti ne podaja kot košček informacije, temveč kot osebno izkušnjo. Naš cilj je obravnavati javnost posamično in osebno. Prizori so interaktivni in preprosti, vendar nosijo metaforični pomen in aktualne vsebine. Enrique Vargas, izvorni kreator senzorialnega gledališča, pravi, da je vsaka informacija, ki ni izkušnja, v bistvu trač.

Kaj pa je mislil s tem?
Da je verodostojno samo tisto, kar izkusiš sam. Vse ostalo je "rekla kazala“. Če gledam film, imam recimo izkušnjo kot pasivni gledalec – opazujem, sem zunaj.

Pri senzorialnih predstavah pa obiskovalec sodeluje?
Ja, to bi rada – da se ga tiče, da se to zgodi njemu, ne pa da pride in samo gleda ter upamo na učinek.

Se ista predstava lahko razlikuje glede na vrsto gledalcev?
Ja, zelo. Južni narodi so bolj odprti in bi se igrali, severni pa bolj zadržani.

Ali publika zdaj že ve, v kaj se spušča, ko pride na vašo predstavo?
Tista, ki je stalna, ja, vedno pa prihajajo tudi novi. Prvič je samo enkrat.

V zadnji predstavi je bil od čutov najbolj v ospredju vonj. Vam je najpomembnejši?
Pomembno je, kako vpliva na psiho, tudi v vsakdanjem življenju ali v odnosih. Ljudje bi se lahko prepoznali med sabo po vonju, če se ne bi tako pršili z umetnimi parfumi in zakrivali svojega osebnega vonja. Vonj je osnovni jezik, neverbalna komunikacija med dvema človekoma, v kateri lahko razbereš ogromno o nekem človeku, ravno tako kot z dotikom ali tonom glasu.

Kakšnim gledalcem so namenjene vaše predstave? Nesenzibilni ljudje od njih verjetno ne bodo veliko odnesli?
To je odvisno od vsakega posameznika. Tistim, ki so bolj čutni, senzibilni, se dogaja veliko več, ker so bolj odprti, globoko bi pa to priporočala ljudem, ki so zaprti in nimajo stika s samim sabo. Pri nas vseeno malo ustavimo čas in se igramo skupaj.

Kako tradicionalno gledališče gleda na senzorialno?
Ne vem. Letos bom v klasičen teater prinesla te elemente Če delam klasične predstave, sem zaradi senzorialnega jezika veliko subtilnejša. Sicer pa sem ugotovila, da v življenju ne potrebuješ ničesar drugega razen domišljije. Domišljija je tista, ki naredi življenje čarobno. Ko ljudje nehajo biti kreativni, se jim življenje ustavi, postane črno-belo, dolgočasno, prazno. V bistvu je ravno naš kreativni potencial tisti, ki dela življenje čarobno.

Kar nekaj domišljije potrebujejo tudi obiskovalci vaših predstav.
Jaz ničesar ne zahtevam, samo odprem vrata. Zame je to igralno polje, kako se bo kdo igral, pa je njegova stvar. Seveda obstajajo pravila igre, ker je tu treba zelo paziti na meje, kako blizu greš človeku, predvsem pa je zelo pomembno, da ustvarimo tisti vmesni prostor, kjer obiskovalec lahko vstopi v igro.

Ste zaradi senzorialnega gledališča kaj izostrili svoje čute?
Mislim, da sem jih dodatno izostrila, pa že po naravi sem hipersenzibilka. Se pravi, da je to nekaj, kar imaš položeno v zibko, drugo pa je, ali to razvijaš oziroma kaj s tem počneš.

Kateri čut je najpomembnejši vam? Če bi se morali odpovedati enemu, kateremu bi se?
Joj, ne vem. Zvok mi je izjemno pomemben, ker vpliva na čustva in lahko ogromno razbereš, a vid je vseeno kapitalist. Odpovedati se ne bi mogla nobenemu.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.