'Jok je moje delo'

Je težje igrati v filmu, ki ima precej neresnično zgodbo?
Vloge se lotiš kot vsake druge. Glede na to, da imamo malo filmov z znanstvenofantastično tematiko, je bil že to dovolj velik izziv. Moja vloga niha med resničnostjo in znanstveno fantastiko, tako da je bilo mogoče najtežje ravno to.

Verjamete v branje uma, stanje višje zavesti in podobno?
Verjamem v človeško intuicijo, ki je neoprijemljiva. Če izhajamo iz tega, verjamem, da ima poleg razuma vsak človek še nekaj drugega.

Verjamete v prehod v posmrtno življenje?
Verjamem, da neke vrste posmrtno življenje verjetno je, a ne nujno v krščanskem smislu.

Slogan filma je Kdo vam pere možgane. Jih je kdo že kdaj pral vam?
Če bi imela občutek, da zelo manipulirajo z mano, bi to poskušala spremeniti. Vsekakor pa imam včasih občutek, da sem kot del družbe, v kateri živim, zmanipulirana, predvsem z vidika potrošništva in reklam.

Film ni tipično slovenski, pravzaprav je netipičen tudi v širšem okviru. Ste bili presenečeni, da je naletel na tako dober odziv na Festivalu slovenskega filma, kjer ga je občinstvo proglasilo za najboljši film?
Ja, bila sem prijetno presenečena, da so ga sprejeli tako dobro.

Kako to, da je dogajanje postavljeno v Trst?
Trst je del Evrope in Evropa je večjezična. To je samo ena izmed stvari, ki jo predstavlja Prehod – stalen pretok ljudi, ki se sporazumevajo s pomočjo enotnega jezika – z angleščino. S tega stališča je film zelo sodobnoevropski.

Se težje gledate oziroma poslušate, ko govorite v tujem jeziku?
Za tiste, ki so morali govoriti italijansko, pa sicer ne govorijo tega jezika, verjetno je. Če govoriš jezik, kot je angleščina, je drugače in je odvisno od tega, ali želijo, da je naglas slovenski ali angleški. Če je angleški, je vsekakor težje.

	Iz dneva v dan so vzponi in padci. Po mojem sem kar naporna. Iva Kranjc

V filmu je veliko govora o ljubezni. Je bilo kaj dileme, ali bosta lika govorila rad te imam ali ljubim te? Ljubim te se namreč v slovenščini vedno sliši čudno.
Mislim, da je to bolj težava slovenskega jezika na filmu. Gledališče veliko bolje prenese knjižni pogovorni jezik kot film. Igralci in režiserji nenehno bijemo boj za črke, ki bi bile prepričljive.

Kakšen pa je vaš odnos do izraza ljubim te v zasebnem življenju?
Ljubim te se mi že sami po sebi zdita zelo lepi besedi. Glede na to, da ljubim svojega moža, ne vidim težav.

Vaš lik postavi kariero pred ljubezen ...
Ne toliko kariero kot vpetost v klan, združbo. Ona je že zmanipulirana in njena dilema je, da ker sama tako močno verjame v obstoj Zoma, je zaradi tega onemogočena v zasebnem življenju.

Zom je kratica za ...
Mogoče za Združenje obrambnih mehanizmov (smeh). Najbolje, da gledalci presodijo sami.

V filmu precej jočete. Ko pride do scene, v kateri morate jokati, kako se pripravite do solz? Uporabljate pripravke?
Ne maram pripravkov, tudi zato, ker imam občutljive oči. Če že jokam, je to moje delo. Če žalost ni pristna in uporabiš umetne solze zgolj kot posledico, se to vidi. Kamera vidi vse in še več.

© Boštjan Tacol

Prizori z Juretom Ivanušičem so precej vroče. Je bilo kaj zadrege?
Pri takšnih prizorih je vedno zadrega, ampak bolj mi gre na živce, da se ta zadrega potem tudi vidi. Tu se mi zdi, da se ne in da nama jih je uspelo dobro narediti. To ni nikoli enostavno, vendar mislim, da je težje igrati iskreno zaljubljenost, ki se vidi v očeh, kot pa sam dotik ali da se malo mečemo po postelji (smeh).

Kako nanje gleda vaš mož?
Glede na to, da je prav tako igralec, je že vsega hudega navajen (smeh).

Marko Mandić je za Sobotno prilogo rekel, da bi kot poskus naredil predstavo, v kateri bi vsi igralci nastopili goli. Bi igrali v njej?
Ker imam že nekaj izkušenj, tega ne vidim več kot izziv. Moralo bi imeti neki poseben smisel. Marka poznam in verjetno bi naredil tudi to. Ljudje smo različni. Do golote nimam zadržkov, ker smo takšni, kot nas je nekdo naredil, ampak se mi pa zdi, da je lahko kmalu tudi manipulacija. Ni mi všeč takrat, ko golota postane sama sebi namen.

Kadar režiser od vas zahteva, da nastopite goli, hočete slišati razlog za to?
Ker nisem model, potrebujem razlog. Pri modelih se mi zdi to nepotrebno vprašanje, pri igralcu pa se mi zdi golota včasih zelo neumestna in se zaradi tega znam tudi spreti. Če je golota utemeljena, pa se mi ne zdi nič posebnega.

Se tudi vam zdi, da so vaš šele po vlogi Lolite začeli jemati kot odlično in ne samo lepo igralko?
Mislim, da ne. Igrala sem že zelo različne stvari. Lahko bi bila zelo etiketirana, pa hvala bogu nisem bila.

Pa je lepota lahko ovira?
Včasih je lahko. Sebe nisem nikoli dojemala kot nekoga, ki bi bil lep, prej mi je šlo na živce, če so ljudje to omenili, ker nisem model, da bi živela od tega. Včasih se je težje dokazati kot igralec, da pronicaš skozi karakterne vloge.

So igralke bolj obremenjene s staranjem?
Mislim, da so z njim malo obremenjeni vsi, ki so odvisni od videza.

Se lahko oddaljite od svojih vlog?
Bližje je vloga premieri, težje je. Komične vloge me po odigrani predstavi laže zapustijo kot depresivne in tragične, je pa seveda zelo odvisno od vloge in predvsem mojega razpoloženja.

Si želite, da bi enkrat v življenju igrali točno določen lik?
Ne. Klasične vloge, stokrat videne me niti ne zanimajo. Če bi lahko sama izbirala, bi izbrala kakšne sodobne, borbene, rahlo agresivne, ker so bližje mojemu značaju in jih ne igram toliko (smeh).

Potem niste nežen karakter ...
Ne, to je to, ko videz vara (smeh).

Ste kolerik?
Sem zelo velik kolerik. Iz dneva v dan so vzponi in padci, po mojem sem kar naporna, nisem nekaj mirnega in tihega.