Kolaps glasbe v simbiozni obliki

Letošnji obisk se je kar pošteno razlikoval od lanskoletnega doživetja. Pa to ne leti samo na glasbeno ponudbo (raznolikost je bolj nuja kot izjema), ki je po vsej verjetnosti zadovoljila in nasitila še tako izbirčne poslušalce. Glasbeni spekter je ponudil glasbeno dogajanje na okoli šestdesetih odrih (število vseh nastopov bi lahko ocenili na 1000), in to vse od alternativnih do velikih svetovnih imen. Sicer je žanrska pestrost (od reaggaeja, bluesa, ska-ja, rocka in metala, romske glasbe vse do elektronskih zvrsti) pravzaprav zaščitni znak festivala, zato ob tej priložnosti pridejo obiskovalci od vsepovsod (Francozi, Nizozemci, Španci, Angleži, Srbi, Hrvati, Madžari, Slovenci). Okoli 400 tisoč obiskovalcev (rekordno število do sedaj) se je izkazalo kot izjemno hvaležna publika, ki je podpirala praktično vse izvajalce in poskrbela za življenje pod odrom.

Skrajšanje "pravega" festivalskega programa so organizatorji nadomestili z dvema "ogrevalnima" dnevoma. Festival je imel običajno en Nični dan (Zero Day), ampak letos sta bila taka dneva kar dva. Na "Minus prvi dan" so nastopili madžarski legendarni rockerji Tankcsapda, ki so praznovali 20-letnico svojega obstoja, medtem ko je bil drugi Nični dan "rezerviran" za koncert, imenovan Rock Against Racism, kjer so se spet v večini predstavili njihovi domači bendi. Lansko leto so recimo na nični dan nastopili Iron Maiden.

Koncerti so se poleg manjših prizorišč odvijali na petih glavnih odrih (Main Stage, World Music Main Stage, A38-Wan2 Stage, MTV Headbangers Ball - Rock Stage, Burn Party Arena).

Zastavonoša zadnjega dne so bili Faith No More, originalna zasedba iz časa njihovega zadnjega studijskega albuma Album Of The Year iz leta 1997. Pattonova prisotnost na odru v vseh enajstih letih odsotnosti benda je pripomogla k temu, da smo vedeli, kaj pričakovati. Prehod njegovega staranja od razpada benda leta 1998 z različnimi projekti (Fantomas, Peeping Tom, Tomahawk ...) logično ni bil tako oster kot pri ostalih. Dobri stari Patton je tako še vedno podobno zmešan ali inovativen (kakorkoli želite), kot je bil. Slišali smo lahko od največjih hitov (From Out Of Nowhere, King For A Day, Digging The Grave, Easy, Ashes To Ashes, Epic, Evidence, Stripsearch, Midlife Crisis) do nekoliko manj znanih (Be Agressive, The Gentle Art Of Making Enemies, Caffeine, Just A Man). Pri sklepnem delu komada Just A Man je pogoltnil vezalko, sicer pa se je takrat tekom petja sprehodil do prvih vrst in ponujal mikrofon. Komuniciral poleg petja ni kaj dosti, to vlogo je prepustil klaviaturistu Roddyju Bottumu. "Ali res hočete, da zapravljamo še več vašega dragocenega kurčevega madžarskega časa," je bil cinično vljuden Patton. Za konec se je zahvalil za pozornost ter dejstvo, da so ljudje raje ostali na njihovem koncertu kot na koncertu Bobana Markoviča, ki je nastopil ob isti uri na World Music Main Stageu.

Pendulum so se z nastopom na Szigetu odkupili letos. Lansko leto so imeli namreč smolo, da je njihov šofer med prevažanjem bendove opreme preminul, kar je onemogočilo njihov nastop. Eni najenergičnejših (če niso celo prvi v vrsti energičnih) so upravičili svoj sloves največjega drum 'n' bass benda. Njihovi glasbi se pozna, da člani izhajajo iz rockersko-metalskega ozadja, saj ideje v elektronski obliki podpirajo z živimi rockerskimi inštrumenti, kar ustvarja zvočni kaos, ki se na momente zdi kot nekaj, kar prihaja z drugega planeta. Ogromne »pizdarije« na odru, ki so spominjale na zvočnike, so služile vizualnemu efektu in so še obogatile zvočno izkustvo. Naredili so mešanico obeh studijskih plošč (Hold Your Color, In Silico) ter posvetili delček remiksa Voodoo People svojim naslednjim na odru The Prodigy, ki so bili na glavnem odru glavni nastopajoči v petek, 14. avgusta.

Angleški duo The Ting Tings (Katie White in Jules De Martino) sta podobno kot predhodnika The White Stripes postavila idejo nad polnost zvoka. Resda sta imela posnete glasbene matrice, ki so še obogatile zvok, ampak njun indie elektronski rock bi prepričal tudi brez teh.

Za uspešnico That's Not My Name bi lahko rekli, da je ena najmanj reprezentativnih in zanimivih na lansko leto izdanem prvencu I Started Nothing. Besedil ne bomo komentirali, vendar bomo rekli le, da so narejena močno na prvo žogo, kar je gotovo pripomoglo k temu, da so jih tudi laiki hitro osvojili.

Temnopolti angleški trip hop "klasik" Tricky je nastopil v A38-Wan2 Stageu. Njegova glasba je bila predvsem nadgradnja basovskih linij, znotraj katere pa je šlo za dvigovanje in padanje celotnega zvoka na tej osnovi. Za začetek si je omislil polet na občinstvo, ki ga je nosilo po celotni dvorani. The Offspring so bili kljub vizualni postaranosti in nošenju majic z lastnim imenom prepričljivi predvsem v starejših skladbah, glasba Placeba je pokala po šivih, za kar je zaslužen novi bobnar benda Steve Forrest, Fat Boy Slim pa je namesto svojega avtorskega repertoarja v večini po presenečenju vrtel komade drugih izvajalcev. Perspektivo so pokazali Miss Platinum ter Disco Ensemble. Slovenci so nastopili v Roma Tentu. Imeli so tudi šotor, kjer se je 24/5 vrtela glasba AC/DC, največkrat predvajani komad (pa naj bo to v originalni ali prirejeni verziji) pa je bil Seven Nation Army skupine The White Stripes.

Na glavnem odru (Main Stage) so med drugim nastopili tudi Lily Allen, Snow Patrol, The Bloc Party, Danko Jones, Klaxons, Editors, JET, Primal Scream ter Manic Street Preachers.