Zdaj, ko je vaš novi studijski album poslušalcem dostopen že deset dni, ste dobili že kakšne odzive?
Armin Bušatlić : Kolikor spremljamo, imamo prek 25 tisoč obiskov ljudi, ki so si s spleta sneli album. Bral sem tudi neke kritike; ljudje so z albumom načeloma zadovoljni.
Almir Hasanbegović: Super je, ko je album končan in zmiksan. Na spletu ga na primer objaviš ponoči in se še isti dan javi neki prijatelj s svojim mnenjem o albumu. Imaš možnost, da dobiš odziv že takoj. Z objavo na spletu smo želeli, da glasba takoj pride do poslušalcev, ni ovir, založb ali distributerjev, ki se ukvarjajo z izdajo zgoščenk. Tako smo se izognili temu in mislim, da je bila to prava pot. Ljudem daš, da slišijo, kaj ponujaš, in potem se odločijo za nakup zgoščenke. Kljub temu bomo izdali tudi multimedijsko zgoščenko, na kateri bodo poleg originalnih pesmi tudi remiksi in posnetki s koncertov.
Ste z brezplačanim albumom na spletu kaj izgubili?
Almir: S tem smo le pridobili. Prejšnji album Firma Ilegal smo prodali v kar solidnem številu, česar niti nismo pričakovali, a dobiček od prodanih izvodov je klavrn. Vseeno je, ali ga boš sam ponudil brezplačno na spletu ali pa ga bo nekdo kupil in ga čez eno uro objavil na spletu. Album bo v vsakem primeru brezplačen, zato ne vidim smisla v služenju denarja na račun prodajanja zgoščenk.
Ima naslov albuma 5 do 12 kakšen globlji pomen?
Armin: Z naslovom 5 do 12 smo mislili, da je zadnji čas, da se nekaj spremeni. Naši teksti so zelo socialno-politično naravnani in se nanašajo na odnose med nami, kako živimo v BiH. Naše mnenje o položaju v naši državi je tako, da je res 5 do 12 za ljudi, čas, da vzamejo stvari v svoje roke, da uporabijo mehanizme, ki so jim dostopni, in spremenijo katastrofalno stanje.
Almir: Ko so nastajale pesmi, nikakor nismo mogli pobegniti od dejstev, ki pri nas še vedno obstajajo, ne moremo peti o stvareh, ki nam niso blizu srca. 5 do 12 je logično nadaljevanje Firme Ilegal, s podobno tematiko, menim pa, da je strožji, bolj nabit in neposreden.
Navdih za pesmi dobivate v korupcijskih mogotcih, birokraciji, gospodarski recesiji in podobno. Ste zaradi besedil imeli kdaj težave?
Armin: Lani smo čutili različne pritiske, ko smo nastopali na koncertih v Bosni. Zgodilo se nam je, da so nas v enem mestu poskušali odsloviti, v drugem so nas napadli s kamenjem, v tretjem so veterani izvajali pritiske na lastnika kluba, naj odpove naš koncert. Kljub temu je to za nas kompliment, saj nas ti, proti katerim pojemo, jemljejo vedno resneje in to pokažejo s tem, da se trudijo prepovedati koncerte. BiH pripada demokratičnemu svetu, zato ni mogoče prepovedati naših koncertov. Če nekdo poskuša to storiti, vedno najdemo način, da izpeljemo koncert, četudi v lastni režiji.
Menite, da so ljudem vaša besedila v tolažbo ali v spodbodo?
Almir: Zaradi naših besedil se od nas zagotovo pričakuje, da govorimo z ljudmi, govorimo z mladino, jim poskušamo stvari pokazati na preprost način. Govorimo jim, naj ne bodo apolitični, jih spodbujamo, naj razmišljajo s svojo glavo, saj so oni glavni člen v družbi, oni lahko spremenijo stvari, še posebej v BiH, kjer je mladina povsem izgubljena. Ne zavedajo se, kako pomembni so, zato se čutimo dolžne, da jim ta sporočila prenašamo. Mislim, da je veliko ljudi dojelo, o čem govorimo, in počutimo se kot njihovi ambasadorji.
Kot gost pri vašem albumu je med drugimi sodeloval tudi Saša Lošić iz skupine Plavi orkestar, s katerim ste posneli pesem Vidi, vidi, vidi. Kako ste dobili idejo, da se vam pridruži?
Armin: To je zanimiva zgodba. V Čakovcu smo se usedli v avto in organizator je poslušal Plavi orkestar, ker je njihov oboževalec. Poslušali smo pesmi, ki jih nismo slišali že 15 let, in zanimiv se nam je zdel refren, ki je bil napisan v socialističnem društvu. Ideja refrena je bila, da ustvari provokacijo, ki ima v današnjem času povsem drugačen pomen. Danes nimamo zakona, ki bi prepovedal fašistične organizacije, veliko ljudi in politikov, ki so na oblasti, nima dovolj poguma, da bi javno povedali, da so antifašisti, da se odrekajo fašističnemu nasledstvu, ki je bilo v preteklosti. Nato smo se pogovarjali z Lošićem in ga vprašali, ali lahko uporabimo ta refren, še bolje pa bi bilo, če bi ga odpel kar on.
Boste kdaj skupaj tudi nastopili?
Almir: Ne bi rekel. On ima svoje obveznosti, mi svoje. Mogoče se kdaj zgodi ... Če se slučajno srečamo.
Poleg studijskega albuma v bosanskem jeziku ste posneli še album v angleščini.
Almir: Še vedno ustvarjamo ta album. Ne vemo, kdaj bo izšel, a si prizadevamo za to. Mogoče do konca leta, vendar ne bomo hiteli. Pripravljamo album, saj menimo, da bi morali svoje ideje pokazati tudi tujemu tržišču. Nastopili smo že v veliko državah, blizu smo si z ljudmi, zato poskušamo prek jezika priti še bližje. Menimo, da bi lahko album v angleščini veliko pripomogel.
Almir: Na prejšnji turneji na koncerte ni prišlo veliko tamkajšnjih domačinov ali poslušalcev izven nekdanjih jugoslovanskih držav. Zdaj je nekoliko drugače, saj pride na koncert v tujini vse več ljudi iz našiih držav, tako da se nekako porazdeli publika, kar je za nas idealno. Najboljša energija je, ko je na koncertu polovica publike Švedov, polovica pa iz bivše Juge. Naša druga turneja po Skandinaviji je del projekta Razglasaj. Pomembno je, da ne gre le za pesmi, temveč tudi za sporočila.
Na letošnjem Festivalu Magdalena poteka natečaj, na katerem lahko sodelujejo mlajši od 30 let in starejši od 15 ter ustvarijo videospot za vaš singel Vidi, vidi, vidi. Kakšen mora biti videospot, ki bi vas prepričal? Kakšno sporočilo mora vsebovati?
Armin: Ljudje nas že kontaktirajo in iščejo pomoč, da bi njihov spot zmagal, vendar mi pri tem nimamo nič. Sodelovali smo s tem festivalom, bila je neka nagradna igra in MTV je obljubljal, da se bo videospot veliko predvajal. Kdor torej zmaga, bo dobil neko finančno nagrado, njegov spot pa se bo vrtel na MTV-ju. Odločitev o zmagovalcu je povsem v rokah umetniške žirije.
Katere so vaše neizpolnjene ambicije?
Armin: Nadaljevali bomo delo, brezkompromisno ustvarjali glasbo in pisali tekste. Trudili se bomo, da nas sliši še več ljudi, da bi se širila naša sporočila mladim, kar bi nam bilo v veselje, če se uresničijo.
Almir: Želim si sprememb v družbi, v kateri živim. Vse spremembe bodo sprememba za vse nas. To je moja ambicija. Boljši osnovni pogoji za življenje v BiH. Normalno življenje, toleranca, mir, ljubezen. To je to.
"Veliko ljudi in politikov, ki so na oblasti, nima dovolj poguma, da bi javno povedali, da so antifašisti, da se odrekajo fašističnemu nasledstvu," pravi Armin Bušatlić (desno), kitarist skupine Dubioza Kolektiv.
