Magazin > Film & Glasba & TV
10 ogledov

Laibach navdušuje izven naših meja

Laibach navdušuje arhiv Laibach
Kontroverzno obarvana rock skupina navdušila s svojim koncertom, tokrat v strogo cenzurirani Severni Koreji …

Kakšen je vaš vtis o Severni Koreji?
 Kaj vas je najbolj presenetilo?
Severna Koreja je presenetljiva v celoti, tudi če si kdo domišlja, da o njej ve veliko. Prvi vtis o državi je dejansko takšen, kot ga podajajo mediji, vsi ostali vtisi pa so bistveno bolj kompleksni in barviti. Država je revna in izolirana – ne nujno po svoji volji –, toda ljudje so dostojanstveni, prijazni in delujejo, kot da obvladajo modrost, ki je nam nedosegljiva. V njihovi družbi in obnašanju ni čutiti nobenega cinizma, sarkazma, ironije, vulgarnosti  in ostalih dobro znanih zahodnjaških karakteristik. Tega tam preprosto ne poznajo. So pa izjemno čustveni in čustev ne skrivajo, pa tudi  sproščenega smeha ne. Oblečeni so preprosto, vendar elegantno, učijo se tujih jezikov in radi komunicirajo, vendar z določeno zadržanostjo oziroma sramežljivostjo. V odnosu med spoloma ni čutiti moške dominacije, niti kakršnekoli opolzkosti, temveč prijazna spoštljivost. Pyongyang,  ki so ga Američani med korejsko vojno zravnali do tal, je danes atraktivno, lepo vzdrževano mesto, z zanimivo socialistično in modernistično arhitekturo, impozantnimi zgradbami, največjim stadionom na svetu, mnoštvom parkov in mostov ... Na ulicah mesta je veliko življenja, tudi pozno zvečer, ko se, zaradi pomanjkanja elektrike, ugasnejo ulične svetilke. Kljub določenemu pomanjkanju in nizkemu materialnemu standardu, ki ga je čutiti v mestu in še bolj na podeželju, se zdi, kot da ljudje v mnogočem živijo precej bolj kvalitetno življenje, kot ga živimo na Zahodu.

Ste bili presenečeni nad cenzuro, ki vas je doletela, in nad njihovimi pogoji?

Seveda ne, cenzuro smo pričakovali, ampak se z njo nismo obremenjevali. Severnokorejska kulturna cenzura je bistveno bolj nedolžna in etična, kot cenzura, ki se dogaja v razvitih državah, kjer vlada diktatura trga in kapitala. Prosili so nas, da umaknemo nekatere skladbe, ki so bile za njihovo percepcijo enostavno preveč agresivne in to smo brez problema tudi storili. Zaradi tega koncert ni bil nič manj 'subverziven'. Laibach je enostavno nemogoče cenzurirati tako, da ne bi bil več Laibach.  

Kakšno je bilo občinstvo?
Publika je bila precej različna, od ljudi iz glasbene in umetniške scene, do študentov in intelektualcev vseh vrst. Videti je bilo tudi nekatere starejše ljudi, veliko ambasadorjev in diplomatov, ki delujejo v Severni Koreji, pa tudi nekaj deset Laibach oboževalcev, ki so dejansko prišli iz celega sveta, da so si ogledali naš pyongjangški nastop. Skratka, zelo normalna in kultivirana publika,  precej zvedava, vendar spoštljivo zadržana,  z obveznimi aplavzi med skladbami in stoječimi ovacijami ob koncu koncerta. 

Katera pesem je bila najbolje sprejeta?

V glavnem so ploskali vsaki pesmi, še posebej pa so se ogreli pri Across The Universe in seveda pri njihovi nacionalni skladbi Arirang, ki smo jo izvajali v korejskem jeziku.

Ste razočarani, da vas ni prišel poslušati tudi partijski vrh?
Ne, koncert tako ali tako ni bil namenjen njemu, čeprav so mnogi Slovenci o tej možnosti sanjali mokre sanje. Je pa cel nastop snemala korejska nacionalna televizija – in del koncerta tudi predvajala na nacionalnem programu, tako da si je 'Veliki Vodja' zadevo lahko ogledal iz domačega naslonjača. 

Ste spoznali koga iz vrha?

Ne da bi vedeli.

Kakšen je bil odziv tamkajšnjih medijev?

Korekten. Hvalili so naš nastop kot tehnično dobro dodelan ter vokalno zanimiv.

Kaj pravite na kritiko ARD-ja in Spiegla? ("Laibach se ni vedel kot avangardna rock skupina, ampak nastopala kot ukročen državni gost"/ "Video (op. u.: k pesmi Tanz mit Laibach) izgleda kot bi si Borat obul bulerje in se posmehoval iz same pesmi. Sporočilo pesmi pa je tako desno-levo-zmedeno, kot je bila skupina že od vselej")
Ne spuščamo se v komentarje o nas samih, ljudje imajo v zvezi z Laibachom pač različna pričakovanja in različne predstave. Je pa dejstvo, da teh novinarjev, ki jih omenjate, v Pyongyangu ni bilo in so svoje članke v glavnem pisali na pamet. Bil pa je tam novinar Suddeutsche Zeitunga, Christoph Giesen.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.