Michelle je tekla kot še nikoli prej

Michelle Monaghan igra samohranilko Rachel, ki ji teroristi ugrabijo sina, Shia LaBeouf pa je upodobil brezskrbnega Jerryja, ki nekega dne v svojem stanovanju najde kup orožja in eksploziva, nato pa ga aretira policija. Rachel in Jerry sta del zarote teroristov, ki načrtujejo atentat na pomembnega politika in z vdiranjem v računalniške ter komunikacijske sisteme nadzorujejo in usmerjajo vsak korak nesrečne dvojice. Neznanca morata združiti moči in najti način, kako se skriti pred nevidnimi silami, ki ju ves čas opazujejo.

Michelle je v intervjuju spregovorila o snemanju filma, soigralcu in spremenjenem odnosu do tehnologije.

Kaj mora za vas kot igralko vsebovati scenarij?
Zame je bil v tem scenariju zagotovo pomemben hiter tempo. Redkokdaj preberem scenarij na en mah, ampak tega nisem odložila vse do konca. Vedela sem, da je to dober znak. Če me besede tako privlačijo in če vem, kdo režira in igra v filmu, potem je odločitev zelo lahka.

Se sprašujete o svoji vlogi in tem, kaj bo prispevala k zgodbi?
Oboje. Vlogo, ki mi jo ponudijo, vedno najprej preberem in poskušam začutiti, kako se lahko povežem z njo. Vedno me skrbi, kako bo moja vloga izražala širši vidik zgodbe. Všeč mi je bila vloga samohranilke, saj pred tem še nisem igrala takega lika. Pred menoj je bila ženska, ki je trdo delala in ji v življenju ni bilo postlano z rožicami. Tako kot druge matere samohranilke se tudi ona prebija skozi življenje.

Soočiti se je morala z najhujšo moro, ki lahko doleti starša, to je z izginotjem otroka.
Tako je. To je verjetno ena od najhujših stvari, s katero se starš lahko spopade. Vprašanje je, kako daleč bi šli, če bi bili v takšnem položaju, da bi rešili življenje svojega otroka.

Občinstvo se poda na potovanje, o katerem se mu, tako kot glavnim junakom, ne sanja, kam pelje. Zakaj je ta scenarij tako zanimiv?
Kot ste že rekli, tako občinstvo kot liki moramo ugotoviti stvari sproti. Mi vemo toliko kot občinstvo, kar da filmu dodatno, notranjo kakovost. Zelo zanimivo je poskušati razvozlati uganko in biti hkrati sredi dogajanja.

Koliko pečata Stevena Spielberga je videti v scenariju ali na prizorišču snemanja?
Ideja je njegova. Dobil jo je, ko je snemal Bližnja srečanja, in zgodbo shranil. Danes je zelo aktualna. Zelo impresivno je, da je imel nekdo takšno videnje pred več kot dvajsetimi leti. Z nami je bil na snemanju. Zelo vznemirljivo je bilo videti nekoga, ki ga globoko občuduješ in spoštuješ, kako sodeluje s tvojim režiserjem. Videlo se je, da je zanj to zelo pomembno.

Malo prej ste rekli, da je to, da je Spielberg pred toliko leti predvidel nadzor Velikega brata in nadzor tehnologije, ki spremlja vse vidike našega življenja, na vas naredilo vtis. Vse, kar naredimo ali rečemo, je lahko nadzorovano.
Točno tako. Zato sva bila Shia (LaBeouf, op. p.) in jaz tako navdušena. Mislim, da vse od takrat na tehnologijo nisva več gledala tako kot prej. Ugotovila sva, da nas Veliki brat intenzivno nadzoruje ves čas. Od dvigovanja denarja na bankomatih do vsakodnevnih opravkov. Različne kamere te, ne da bi se tega zavedal, ujamejo stokrat na dan.

Michelle Monaghan in Shia LaBeouf na snemanju filma Eagle Eye. © Flynet/JLP

Zdi se, da film raziskuje vse to.
Prvi primer je telefon. Shia dobi klic od neznanega klicatelja in nenadoma oba dobiva navodila, naj se srečava pri avtomobilu. Od tam naprej je vse povezano s tehnologijo, ki nas na neki način omejuje. Usmerja semaforje in prevzame nadzor nad našim življenjem.

Po naravi smo skeptični in naključen klic, ki nam naroča nekaj, ni zagotovilo za sodelovanje. Ko vidiš nekoga, ki s pištolo teče proti tebi, je bolj verjetno, da boš tvegal in prisluhnil.
Vsaka odločitev, ki jo sprejmeva v filmu, je dobesedno hipna odločitev med življenjem in smrtjo. Nimava časa ne pomagati ne pogovoriti se o tem. Takoj morava sprejeti odločitev in zaradi tega je občinstvo v napetosti, ker morava samo iti naprej, naprej in naprej.

Ste pred snemanjem tega filma kdaj srečali Shio?
Bežno sva se srečala na snemanju filma Constantine, kjer sva se enkrat pogovarjala. Veselila sem se ponovnega srečanja z njim.

Kako dobrodošlo je, da igraš z igralcem, ki ga v resnici ne poznaš, ne poznata pa se niti vajina lika?
Precej pomaga. Najbolje pri vsem je, da sva s Shio od prvega trenutka, ko sva se srečala, želela, da ta film uspe, zato sva se zelo potrudila. Vedela sva, da sva pripravljena poskusiti in čim več kaskaderskih prizorov izvesti sama. Drug o drugem nisva vedela veliko, a ker smo film snemali dolgo, sva se dobro spoznala.

Kaj je pri vašem soigralcu naredilo vtis na vas?
Star je 21 ali 22 let in je odličen igralec. Težko si je predstavljati, kakšen bo šele čez 10 let. Celo na vajah je dober. Predan je in delu se posveča v celoti, saj mu je zelo pomembno. Stremi k temu, da režiser dobi, kar želi. Na njem je nekaj fantovskega, a odrašča v zelo nadarjenega mladega moškega.

Gre za akcijski film. Koliko fizičnega napora so zahtevali od vas?
Še nikoli v življenju nisem toliko tekla. Vse, kar smo v tem filmu počeli, je bil tek. Shia teče večji del filma, a njemu ni treba teči v visokih petah, zato je hitrejši od mene. Stežka sem ga dohajala.

Zanimivo je, kako občinstvo uživa v napetih scenarjih v kinodvoranah, ne pa v resničnem življenju.
Mislim, da zato, ker v filmu lahko greš skozi proces čustveno, doživiš adrenalinske trenutke, ne soočiš pa se s posledicami. Pri tem filmu mi je všeč, da zastavlja vprašanje, kako daleč bi šli v takšnih okoliščinah. Bi oropali banko? Bi streljali? Bi ogrozili življenje nekoga drugega, da bi rešili človeka, ki vam je blizu? Omenjena vprašanja se zastavijo in liki morajo na njih odgovoriti v trenutku. Tako mora tudi občinstvo sprejeti te odločitve.

Večina igralcev uživa v priložnosti, da so v filmih videti čim bolj elegantno. Od vas pa so najbrž zahtevali čim bolj umazan videz.
Na začetku sem imela štiri obleke, ki sem jih oboževala, a po petih mesecih sem si želela le, da bi se lahko preoblekla. Zlomila sem veliko pet na škornjih. Maskerke so mi morale stalno risati ureznine in modrice. Roke smo morali imeti umazane. Frizerji in maskerji so se res izkazali, saj so morali posvetiti veliko pozornosti samem poteku zgodbe, kajti vse se je spreminjalo. Osupljivo je, kaj so naredili. Med snemanjem filma jim ni bilo treba ves čas skrbeti, da smo bili videti potolčeni, saj smo bili zares v modricah in porezani (smeh).

Film ne sledi vzorcu drugih filmov, kjer se junaka romantično zapleteta.
Hvala bogu. To je bilo zelo pomembno za Shio, DJ-ja (režiser, op. p.) in zame. O tej možnosti se je sicer nekaj časa govorilo, a smo vedeli, da bo to preveč predvidljivo. Junaka se veliko naučita drug o drugem, a mislim, da je to dovolj za zadovoljitev gledalca. V mojem primeru zaradi vsega, kar doživi, junakinja spusti ščit in začne zaupati, on pa po mojem mnenju dejansko dozori.

Kaj upate, da bo občinstvo odneslo od tega filma?
Mislim, da ne bodo nikoli več enako gledali na tehnologijo. Srce jim bo razbijalo in mislim, da bodo nekateri dobili vpogled v to. Nekatere stvari, ki jih vidite v filmu, so resnične in upam, da bodo ljudje razumeli, kaj tehnologija je in kaj lahko naredi.

Michelle Monaghan na losangeleški premieri filma Eagle Eye. © Flynet/JLP

Govorili ste o razbijanju srca. Ali igralci čutite to, ko snemate?
Seveda. Na srečo so nas res zasledovali, tekli smo in streljali. Tudi skok v globino čutiš kot igralec.

Je to strah ali navdušenje?
Če bi bil strah, tega ne bi naredila. Gre za navdušenje. Ob meni je bil Shia, kar je bilo super in mi je pomagalo. Najverjetneje bi bilo težje, če se stvari ne bi dejansko odvijale, tako pa so nas postavili v dogajanje.

Bi lahko delili z nami dogodek, kjer ste se počutili sredi akcije?
Med avtomobilskim zasledovanjem je bilo tako. Bila sem za volanom. Glas, ki naju je vodil, mi je naročil, naj vozim. Vožnja se je spremenila v 12-minutno zasledovanje po ulicah Chicaga. Na semaforju so se nam prižigale zelene luči, videli smo nesreče, ki smo se jim lahko izognili brez težav, ker nam je tehnologija pomagala otresti se zasledovalcev.

Ste se za to pripravljali na urah vožnje?
Ne. Prvič, ko sem vozila, sem peljala precej hitro, tako da je bil Shia kar malce prestrašen. Počutila sem se varno in prav zabavno je bilo peljati se tako hitro. V določenih prizorih so naju zamenjali dvojniki. Del tega smo posneli v studiu, skok skozi vetrobransko steklo pa je pravi.

Kaj se vam takrat plete po glavi?
Zdi se ti malce noro, ampak zaupaš svoji ekipi. Ko te žerjav dviga, se sprašuješ, kaj za vraga počneš. Med skokom pa doživiš neverjeten naval adrenalina. Prvih petnajst minut filma si na begu in tečeš, in to se ne konča.