Magazin > Film & Glasba & TV
33 ogledov

Nataša Barbara Gračner kot detomorilka

Nataša Barbara Gračner Medeja Arhiv organizatorja
"Ranjena ženska je vedno nevarna," 
pravi igralka, ki te dni navdušuje v predstavi Medeja.

Dejali ste, da se bo vsak gledalec na predstavo odpravil z neko obliko vnaprejšnje obsodbe Medeje, a da vi s to uprizoritvijo ne ponujate odgovora, in dodali, da je ranjena ženska vedno nevarna. Do kod lahko upravičujemo maščevanje zaradi nezvestobe, ponižanja in prevare?
Večna vprašanja, ki vedno nosijo različne odgovore. A med njimi žal ni pravih ali napačnih. V povezavi s tem lahko obstajajo le napačna dejanja.

Kako ste se kot ženska s to vlogo lahko poistovetili? Od kod ste črpali navdih?
Sem igralka in tako sem se, tudi kot ženska in mati, s to vlogo zbližala podobno kot s preostalimi. Res pa je, da je bilo to brskanje po sebi eno od najtežjih na moji poklicni poti, in skozi to prav gotovo eno od najvznemirljivejših. Ustvariti lik detomorilke in ga na neki način zagovarjati pa je seveda tema, ki je burila zgolj mojo domišljijo, ker je najbrž jasno, da si z osebnimi izkušnjami nisem mogla dosti pomagati.

Gre za prvo slovensko uprizoritev Senekove Medeje. Predstava je nespektakularna, vizualno minimalistična in temelji na besedi. Kako ste jo aktualizirali, prenesli v današnji čas?
Senekovo Medejo je tako fantastično prevedla Jera Ivanc, da beseda prevzame glavno vlogo in preprosto ne dopusti, da se jo dodatno maže s kakršnimikoli spektakelskimi pomagali. Sama moč Senekove besede tudi igralcu narekuje prav poseben način interpretacije. Izgovarjati jo je treba izjemno spoštljivo in zgolj in samo tako. Aktualizacija Seneke pa je nepotrebna. Gre za dramo misli in občutenj, kot taka pa je večna in vedno 
sodobna.

V čem se rimska tragedija razlikuje od drugih tragedij?
Od rimskih so se ohranile samo Senekove, ta pa v nasprotju z grškimi tragedi ni bil gledališki praktik. Če pa sprašujete o Medeji, je rimska prav gotovo bolj ženstvena in skozi to nežnejša in ranljivejša od na primer Evripidove.

V predstavitvi igre so v Drami zapisali, da je v predstavi na eni strani "žensko in zasebno", na drugi pa "moško in javno". Kako vidite razlike med tema dvema svetovoma in ali bi ju lahko na ta način preslikali tudi v leto 2014?
Osebno zelo težko postavljam ločnico med ženskim in moškim, pa naj gre za čutenje ali razmišljanje – kaj šele da bi lahko govorila o dveh različnih svetovih. Nisem feministka, govorim zgolj na podlagi spoznanj, ki jih krojijo odnosi, ki jih živim.

Ali se je takratna sla po politični in družbeni moči, ki je prikazana v Medeji, do danes v družbi kaj spremenila?
Žal nikakor. Kreont zabrusi Medeji: "Ukaz, pravičen ali ne, boš poslušala." In ona odgovori: "Krivične vladavine nikdar niso večne." Ampak mislim, da se Medeja moti.

Ste imeli z režiserko Meto Hočevar že od začetka enake ali podobne poglede na vašo vlogo in zgodbo ali sta šele kasneje našli skupni jezik?
Kot mi je znano, je želja po postavitvi Medeje Meto preganjala kar nekaj let, in to, da bi želela sodelovati z menoj, sem vedela že dolgo. Tako sva se o njej pogovarjali zelo umirjeno že pred prvimi vajami in njena Medeja je postala moja oziroma najina, tako na tiho in nežno, da sem se vprašala, ali je takšna simbioza za ustvarjanje sploh produktivna. Danes verjamem, da je. In sem 
hvaležna.

Kakšno vlogo pri predstavi igra glasba Draga Ivanuše?
V tej izčiščeni postavitvi ima glasba izrazito svoj prostor in čas in nikakor ne zgolj dopolnjuje dogajanja, ampak ga avtonomno nosi in 
vzpostavlja.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.