Marko Kovačič pri svojih kiparsko-ambientalnih stvaritvah pogosto izrablja princip reciklaže, ki ostaja tudi ena ključnih karakteristik Hrupofona: opraviti imamo z domiselno tehnološko pošastjo, sestavljeno iz vsakovrstnih predmetov in fragmentov odsluženih mehaničnih naprav, s katerimi avtor na pretanjen, a igriv način ironizira materialne in tehnološke pridobitve sodobnega sveta.
Hrupofon je svetlobno zvočni objekt, na katerega je ob spremljavi avtorskih video del, ki v pristni avtorjevi maniri stopnjujejo in dramatizirajo gledalčevo izkušnjo, mogoče igrati kot na inštrument. Ta s pomočjo zvočnih zank proizvaja kaotično slušno podobo, ki se s silovitostjo hudournika zliva v hrupno zvočno kakofonijo. Svetlobna telesa in gibljivi deli ob spremljavi zvočnih in svetlobnih vdorov ustvarjajo dinamično instalacijo, ki, kot je zapisal avtor "zamaje trdnost percepcije, instalacija pa se pred gledalcem transformira v napravo, ki proizvaja vedno nove in nove prizore".
Vstopnine ni!
