'Niso vsi zadrogiranci primitivni'

V soboto ljubljanski klub InBox praznuje prvo obletnico delovanja. Ob tej priložnosti bosta nastopila didžeja Simon Martin in Max Reich, ki delujeta pod imenom The Shapeshifters. Pogovarjali smo se Simonom Martinom.

Ali se ponavadi pozanimate kakšna 'scena' je v posamezni državi, tako, da lahko prilagodita izbor glasbe, ki jo bosta vrtela?
Niti ne. Delamo to kar znamo. Res je, da v nekaterih klubih izvajamo določeno glasbo, ki jo na drugem koncu sveta morda ne. Ampak v glavnem imava svoj stil, ki ga ne spreminjava. Če prikrojiš svojo glasbo za različne klube nastane samo zmeda. Poleg tega moraš biti zvest sam sebi.

V elektronski glasbi je očitna razlika med didžej seti in 'promocijskimi' skladbami, ki se vrtijo na glasbenih televizijah. Zakaj je to tako?
Jaz lahko govorim le zase. Ljudje morajo priti na partyje z 'odprto glavo'. Če didžej želi izobraževati ali izražati svojo filozofijo morajo ljudje to sprejemati. Problem je, če je nekdo v medijih poznan po določeni glasbi, potem pa v živo izvaja popolnoma drugačno glasbo.

Kako se odzivate na predsodke, ko vaju ljudje uvrščajo med komercialne glasbenike? Ali namenoma ustvarjate glasbo za širšo množico poslušalcev?
Popolnoma mi je vseeno (smeh). Če glasba preraste svoje meje in preide v komercialno mi je popolnoma vseeno. Konec koncev sem bil tu, ko se je vse skupaj začelo in še vedno sem tu.

Ali menite, da elektronska glasba potrebuje element vokala, da bi bila poslušljiva?
Ravnovesje med inštrumetnalnimi in vokalnimi elementi je zelo pomembno. Včasih naletiš na skladbo, ki ima zelo dobro temo in je dobro producirana ter zveni odlično tudi brez vokalov. Takšno popolnost je celo težje doseči, če skladba vsebuje vokal. Tako, da če nekomu uspe spoducirati elektronsko glasbo z vokalom jaz to še bolj spoštujem.


Pesem Lola's Theme je bila velik hit. Ali je tovrstni uspeh breme, ker ga morate z naslednjim singlom vsaj doseči, če ne preseči?
Na uspeh sem zelo ponosen. Ampak midva ustvarjava glasbo, ki jo imava rada. Če želiš ustvarjati po merilu preteklih uspehov se rado zgodi ravno obratno.

V pesmi Chime ste izpostavili pomembno dejstvo v povezavi z elektronsko glasbo, in sicer, da ni vse povezano z mamili. Pa vseeno se zavedamo problematike drog na plesni sceni... Vam je to mar?
Seveda mi je mar. Ne bom lagal, tudi sam sem imel opravka z drogami. Problem pa ni samo v klubski sceni, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Menim, da je vsak odgovoren za svoje življenje. Vsak naj počne, kar želi početi. Dejstvo je, da je droga vsepovsod okoli nas in ljudje bi se morali vesti bolj odgovorno. To je življenje in jaz ne morem spremeniti vsakega posameznika. Ni pa vse samo slabo. Morate vedeti, da ni vsak, ki se drogira nor ali primitiven.

Kako pa gledate na vpliv drog na razvoj glasbe? Npr. : poznavalci elektronske glasbe menijo, da se je ritem pri techno glasbi v zadnjih letih zelo pospešil, ker poslušalci potrebujejo hitrejšo glasbo.
Se strinjam. Ko je ecstasy prišel na sceno je bila glasba veliko počasnejša, bolj podobna disco glasbi. Težava se je pojavila, ko je klubska scena odprla vrata najstnikom, ki so želeli hitrejšo glasbo. Ampak počasi se vračamo na začetek. Zopet je zelo pomembna melodija in minimal je znova vedno bolj priljubljen.

Sodelovali ste z Mobyjem, Faithless, Frankiejem Knucklesom, ki so vam prinesli dodatno slavo. Je remiksanje tujih skladb še vedno umetnost? Kako gledate na to?
Seveda je umetnost. Čeprav se poslušalcem zdi, da je to lahko naresti, ni tako. Je pa zelo enostavno uničiti skladbo (smeh), če nisi dovolj precizen. Ja sem za remiskanje skladb, to je vse del razvoja elektronske glasba.

Kako gledate na vse večjo priljubljenost in napredek digitalne opreme, ki je tudi vse bolj dostopna? Dandanes je skoraj vsak lahko didžej ...
Ja vsak je lahko, ampak vsak ni nadarjen. Podobno si vsak lahko kupi kitaro, pa to ne pomeni, da jo bo znal igrati. Res je, da si vsak lahko privošči opremo, pa to ne pomeni, dabo dober pri tem. Tudi trenutno obstajo na sceni dobri in slabi didžeji.