Buldogi so spet na sceni, ravno tako Kuzle pa tudi Borghesia. Je to zdaj moderno?
Aldo Ivančić: To je zanimiv fenomen, enako je na svetovni ravni. Zakaj je tako, bi morali vprašati poslušalce in nove glasbenike, ki, kot je videti, nimajo novih idej. Dejstvo je, da v 21. stoletju od avtorjev, ki so zdaj na sceni, še nismo slišali kakšne pretresljivo zanimive glasbe. Tudi po radijskih postajah se veliko vrti stara glasba. Zakaj je tako? Mislim, da gre za kompleksno vprašanje. Vsebinsko je današnja scena zelo medla.
Dario Seraval: Moji razlogi so popolnoma intimni. Po 18 letih sem si kupil računalnik in začel delati glasbo. Dva projekta sem naredil za Dragana Živadinova, domislil pa sem se tudi tega, da bi naredila rekapitulacijo Borghesie.
Kaj prinaša dvojna zgoščenka?
D: Na eni so zbrane plesne pesmi, medtem ko je druga plošča bolj intimna.
Koliko je takratna družbenokritičnost Borghesie aktualna danes?
A: Kritičen pogled na resničnost je vedno aktualen. Ne glede na to, kako se režimi spreminjajo, problemi vedno ostajajo in je o njih treba javno govoriti. Preseneča me, da razen nekaj hardcore punk bendov ni kritičnega odnosa do realnosti v glasbi.
D: Mislim, da je Borghesia obravnavala večne teme in nekako vabila k prekoračitvi družbenih fantazem, kot sta na primer zakon in starševstvo. Vabila je k prekoračitvi scen ''Se počne tako, kot se počne, zaradi tega, ker drugi tako počnejo''. Takšna ideologija konec koncev pripelje tudi do norije, ki se je v 90. letih dogajala na Balkanu, ko se ljudje ne soočijo z lastnim užitkom, ampak pustijo, da jim drugi organizirajo njihov specifičen način uživanja. Tema je individualno iskanje strategij preživetja v tem novem svetu in kolektivni norosti.
A: Današnja glasbena scena se bolj ukvarja s stereotipi kot s produkcijo prototipov. Kot glasbeni fan čakam na glasbo, ki bi me navdušila.
Velik poudarek ste dajali vizualizaciji.
A: Naše korenine so v gledališču FV 112/15. Na začetku smo mislili biti bolj videobend kot klasičen rock bend. Nekaj časa sta bila člana tudi Neven Korda in Zemira Alajbegović, ki sta se ukvarjala samo z videom. Vsi smo delali na scenarijih in večmedijski predstavitvi benda. Mislim, da smo bili prvi v Jugoslaviji, ki smo izdali videokaseto. Skratka, s ponosom lahko rečem, da smo nekatere stvari naredili prvi. Koncept, ki smo ga imeli, zelo spominja na to, kar so pozneje naredili Depeche Mode in U2, ko so na oder pripeljali videozaslone. Seveda so oni to počeli na bistveno višji finančni ravni.
Je vizualizacija pri bendu pomembna?
A: Če v bendu obstajajo interes, ideje in koncept, to absolutno funkcionira, ni pa nujno. Imaš bende, kjer so dva, trije na odru in ''razturijo'' brez kakršnekoli vizualizacije. Na živce mi gre, da nekateri bendi vztrajajo na vizualizaciji, ne da bi razmišljali o tem, ali je to potrebno.
Ste videli projekt skupine The Stroj Kymatikon?
A: Bil sem na koncertu, a se mi zdi, da ni bilo nobene sinhronizacije med kamerami, ki so to prenašale v živo, med kymatikonom in svetlobnim šovom.
Je Metelkova danes uspešno prevzela funkcijo Disko Študenta?
A: Na neki način zagotovo. Drugi časi so. Kar se dogaja na Metelkovi, je neprecenljive vrednosti tako za mesto Ljubljana kot za Slovenijo. Sam vedno pravim, da je majhno mesto velikih emocij, če parafraziram BTC, ki je majhno mesto velikih nakupov (smeh).
Kako komentirate to, da so 80. leta prejšnjega stoletja današnji generaciji nedosegljiv fenomen?
D: Vsaka generacija ima svoja osemdeseta (smeh). Absolutno sem ponosen na to, kar smo naredili, ampak akterjem današnje scene mora biti to izziv, ker se to da tudi preseči.
Zdi se mi namreč, da se pogostokrat pojavlja poniževalni odnos do mlade generacije.
A: To ni le slovenski, ampak svetovni fenomen, saj se je vse sprevrglo v potrošniško mrzlico, kjer je mladina dejansko zreducirana na oglasne deske blagovnih znamk. To je najhujše, kar se lahko zgodi mlademu človeku − da postane obešalnik za blagovne znamke. Nekateri menijo, da je bil Disko Študent takrat pač edini, zato so vsi poslušali dobro glasbo. Če bi obstajalo še kaj drugega, bi bila tudi takratna generacija drugačna.
D: Opažam, da ljudje, ki so hodili v Disko Študent, zdaj delajo na televizijah, časopisih in na radiih. Vsi so zelo angažirani, produktivni in kreativni. Morda se bo kaj takega razvilo tudi iz scene na Metelkovi.
A: Osebno pogrešam ''do it yourself'' estetiko na vseh ravneh. Vse je narejeno zelo kataloško, od podob do glasbe. Takoj ko nekoga vidiš ali slišiš, ga lahko zelo hitro opredeliš, in ta žanrska omejenost je pripeljala do tega, da med ljudmi ni cirkulacije, kot je bila prej. V Disku smo vrteli od punka, funka do rocka, techna in reggaeja, danes pa je večer zelo definiran − ali imaš house, brit pop ali ghotic, in to je privedlo do takšnega ekstrema, da med žanri ni več komunikacije. Vse je monokulturno, celotna družba je takšna (smeh).
Je Igor Vidmar še vedno eda izmed ključnih osebnosti na glasbeni sceni?
A: Igor Vidmar je ena od ključnih figur slovenske glasbene scene kot kritik in aktivist. V bistvu si težko predstavljam slovensko glasbeno sceno 80. let brez njega. Ne vem pa, kaj počne danes.
Kaj pa založba FV?
A: Tudi ta je ena izmed ključnih figur naše glasbene scene. To, da Monika (Skaberne, op. a.) še zmeraj dela to, kar dela, se mi zdi absolutno pozitivno.
Poleg Laibachov ste edini dosegli preboj na mednarodno sceno, a se o vas ni nikoli toliko govorilo. Zakaj?
A: Velik bend naredijo dobra glasba in dobri managerji. Mi se nikoli nismo toliko ukvarjali z managementom. To je prvi razlog, drugi pa, da se s tem nismo obremenjevali. Vedno smo delali to, kar smo delali, in če je komu všeč, OK, če ne, pač ne. Seveda so Laibach absolutno odličen bend, ki je za sabo pustil veliko dobrih plošč, in všeč mi je, da so še zmeraj aktivni.
So bili Basti nadaljevanje Borghesie?
A: Nikakor. Vse tri plošče, ki smo jih izdali, so popolnoma drugačne. To se mi zdi največji plus pri bendu − da se ne ponavlja, ampak obstaja neka radovednost.
Bomo Borghesio videli tudi na odru?
A: Za zdaj nimamo takšnih načrtov. Lotila sva se dela za novo ploščo. Kaj bo iz tega nastalo in kako se bo vse skupaj razvijalo, pa je stvar navdiha (smeh).
