Predstavljajte si, da se nekega jutra preprosto zbudite, si mirno skuhate kavo, umijete zobe in obraz, se oblečete in hop, že stojite pred vrati. Še ključe vzamete, primete za kljuko in stopite ven. Vse lepo in prav, če ne bi pred vašimi vrati na ulici tip, totalno krvav in zmaličen, glodal vašega soseda. Malo bi odgriznil pri roki, nato pri nogi, maščobo bi posrkal kot nedeljsko juho, vsebino želodca z metrskim črevesjem vred pa bi pohlastal kot nedeljskega piščanca. O, in predstavljajte si še, da bi za posladek obgrizel še nohte na nogah in po obedu pošteno, na ves glas rignil. Nato bi se obrnil k vam in se preprosto, ves krvav in izmaličen nasmehnil. Dobrodošli v deželi zombijev.
Skozi široko paleto filmov o podivjanih zombijih, ki se širijo kot virus, opa, saj zaradi virusa tudi podivjajo, se je ljudstvo naučilo, da je pred njimi nesmiselno bežati. Tako se je Ruben Fleischer (6 days in May) odločil, da bo svojim štirim likom, ki padejo v svet, kjer ponoreli, lačni in (ne)privlačni zombiji iščejo kaj za pod zob, vrgel v roke le dvocevko in jih posedel v terenca. Ne bodo bežali, zakaj bi? Vseeno je, zombi te dobi na stranišču, v domači kuhinji, v trgovini, v avtu, na ulici, med gasilci. Kjerkoli.
Kako jim je uspelo priti do terenca, izvemo le za enega. Columbusa (Jesse Eisenberg, Lunapark). Columbus je osamljen fant, ima 31 pravil (enega mu še doda), ki se jih že od nekdaj trdno drži, ob petkih pa je pred eksplozijo pandemije virusa na računalniku nabijal World of Warcraft. Skratka, teh 31 pravil ga rešuje pred divjim virusom na poti k svojim staršem, od katerih je že dolgo distanciran. Distanciran je pravzaprav od vseh ljudi, asocialen tip. A ko ostaneš popolnoma sam, med samimi zombijastimi divjaki, začneš neznansko hrepeneti po človeškem obrazu, kaj šele po ženskem, v Columbusovem primeru ti konec koncev ne preostane drugega, da se pridružiš nekomu, ki je to, po čemer tako močno hrepeniš. Družba. Columbus jo najde v Tallahasseeju (Woody Harrleseon, 2012), ki je v življenju ljubil le preminulega kužka. In Twinkie.
Tallahassee se pred bežanjem preteklosti s Columbusom na sosednjem sedežu odpelje proti cilju. Twinkieju. Twinkie je zlatorumena tortica s kremo, ki jo zagotovo imajo v supermarketu, kamor se napotita, oborožena s kijem, dvocevko in škarjami. In, glej ga zlomka, naletita na kup zavaljenih zombijev in na dve sestri, Wichito (Emma Stone, Vse moje bivše) in Little Rock (Abigail Breslin, Katera je prava), ki se pred njimi skrivata. Kako se torej znebiti vseh teh, če štejemo, da je eno izmed normalnih, še človeških punc pravkar ugriznil virus?
Ko se znajdete v Deželi zombijev, se znajdete med imenitno igralsko zasedbo in fantastičnimi kadri v počasnih posnetkih, ki se odlično ujamejo z glasbo (For Whom the Bell Tolls, Metallica). Po eni strani si Fleischer točke nabira tudi z neposredim gnusem pri zombijevskih obedih in filmsko masko, po drugi pa je točko izgubil pri akciji. Videti je namreč, kot bi pozornost posvetil predvsem scenam, ki iz gledalca izvabijo smeh, pri tem pa pozabi na tisto, kar izvablja napetost in nepričakovanost.
Poudariti gre dejstvo, da Zombieland ni klasična različica "zombijevke", v kateri Will Smith beži pred krvoločnimi stvori. Zombieland ni Jaz, legenda in ni znanstvenofantastično napeto Nevidno zlo, kjer Milla Jovovich poskuša osamiti smrtonosni virus. Zombieland je 28 dni pozneje, obrnjen na glavo in prežet s humorjem. Preprosto. "Če nimaš nikogar, je vseeno, če si zombi." Vsak se želi zateči k nekomu ali nečemu, kar ga osrečuje oziroma ga je osrečevalo. Vsak išče objem, v katerega se bo zatekel, družbo, ki ji bo zaupal svoje življenje s psičkom, lunapark, kjer se bo sprostil in nasmejal. Mimogrede pač pobije tistih nekaj zombijev, lačnih nedeljske juhe in piščanca. Zombijevsko.
