Pajovič: Z mavcem počasi norim

Na desni roki imate še vedno mavec. Kaj to pomeni, kdaj vas lahko pričakujemo na igrišču?
Mavec imam že tri mesece, zato počasi norim. Upam, da se bo kost z vijakom končno zacelila in da bom lahko začel z rehabilitacijo. V nasprotnem primeru pa bodo morali zlomljeni košček vzeti ven, kar bo mogoče malo podaljšalo vrnitev na igrišče. Ampak če bo vse v redu, upam, da se bom na začetku ali sredi oktobra pridružil ekipi.

Kaj pričakujete od soigralcev na kvalifikacijskem turnirju za Ligo prvakov (LP) v Španiji ta konec tedna?
Upam, da se bodo uvrstili v LP. Je pa res, da je to izjemno močen turnir, kjer jih v treh dneh čakajo tri zelo težke tekme. Vendar moramo biti optimisti. Če jim ne bo uspelo, pa tudi ne bo konec sveta. Vesel sem, da bomo kljub morebitnemu neuspehu igrali v Evropi, ker je Celje evropski klub in ima mesto v evropskih pokalih.

Ste prepričani, da se lahko ekipa ob tolikšnem številu prihodov in odhodov igralcev pravočasno uigra?
To je težko reči, ker smo v Ciudadu Realu pravo taktiko gradili tri leta. Ekipa se v tem času ni veliko spreminjala in zato je bilo lažje priti do vrhunca. Tu pa se zdaj od Celja pričakuje, da bo to naredil v enem mesecu. Lahko rečem le to, da upam, da se bomo uigrali čim prej, ker druge izbire nimamo. Upam tudi, da bodo klub, navijači in novinarji strpni do nas.

V domačih tekmovanjih ste napovedali naskok na vrh. Kaj menite o največjih tekmecih Gorenju in Cimosu – sta močnejša kot v prejšnji sezoni?
Res je, naš cilj je, da v Celje vrnemo domača naslova. S tako ekipo, kot jo imamo, bi to morali narediti. A tudi Gorenje in Koper sta sestavila dobri ekipi, poleg njiju pa so tu še druge, kot so Slovan, Trebnje, ki so že večkrat presenetili. Mislim, da bo državno prvenstvo izjemno zanimivo in ne bo več tako kot včasih, ko smo bili državni prvaki z lahkoto. Čaka nas težko delo.

Upate staviti svoje mesečno plačo, da bo Celje osvojilo oba državna naslova?
Ne, ker ne rad stavim. V športu se lahko vedno kaj obrne, zato nerad hazardiram.

Kako deluje ta celjska kombinacija izkušenih mačkov in mladcev?
Za zdaj super. Je pa res, da to na koncu nič ne pomeni, če na igrišču ne bomo delovali kot ekipa. Zdaj, ko se bodo tekmovanja začela, bomo videli, ali je ekipa prava ali ne.

Bili ste tudi na teambuildingu. Kaj ste počeli?
Devet ur smo bili v gozdu (smeh) in se spoznavali. Mislim, da nam je to prav prišlo, da smo prebili led.

Kako se razumete s trenerjem Tonetom Tisljem?
V redu. Zdaj sicer ne sodelujeva preveč, ker z Miladinom (Kozlino; op. p.) delava po posebnem programu, zato naju bolj muči Ocvirk (Tomaž; kondicijski trener Celja). Tiselj pa ima dosti dela z uigravanjem ekipe.

Če se vrneva nazaj, kaj vas je privleklo v Celje?
Več razlogov. Najprej sem imel na mizi novo dveletno pogodbo Ciudada Reala, potem pa so me poklicali iz Celja. Potreboval sem kar en mesec, da sem se odločil. Pretehtalo je to, da je dom dom, da sem v Celju že igral in tudi to, da sem želel nov izziv – malo več igrati v napadu. V Celju imam še rokometno šolo, ki je prejšnje leto začela delovati, zdaj pa bi jo rad razširil, tako da je bilo razlogov res veliko.

Vas takrat ni motilo, da Celje morda sploh ne bo igralo v Evropi?
Ne, to ni bila ovira. Dogovoril sem se z Urošem in Vugijem, da želimo v Celju nekaj narediti in zato je tudi padla ta skupna odločitev.