Alica, Sneguljčica, Zlatolaska, Palčica, Princeska … vse ste se kdaj identificirale s temi podobami, pa tudi fantje so imeli svoje. Najmočneje se to dogaja v otroštvu, a tudi pozneje včasih vstopajo v človekov predstavni svet kot naivno idealni modeli ali kot obremenjujoči vzorci, kot lepe in hkrati okamnele ikone ali kot zakladnica motivov, ki se ponujajo vedno novim verzijam, da bi obogatile naše doživljanje drugih in sveta. Vendar ni vselej lepo, včasih ob teh podobah prav zelo boli.
V igri Milene Marković figure iz pravljic nikoli niso ikone niti idealni modeli. So eden izmed načinov, samo eden izmed različnih načinov, kako ugledati in ubesediti (pa potem uprizoriti) kompleksno in v različne konce razvejano zgodbo nekega življenja. Kolikor je temu sploh mogoče reči zgodba: vse je v gibanju in spreminjanju, v potovanju skozi različne plasti zavesti in resničnosti, vse prepredeno z raznovrstnimi asociacijami, z različnimi sidrišči in pobegi ven, imaginativnimi in tudi konkretno stvarnimi. Vse je fragmentarno in izmuzljivo, a vendar celovito. Na koncu koncev to vendarle je zgodba nekega življenja. In če je prepredena in obogatena s pravljicami in poezijo, največkrat boli.
Za vstopnico boste odšteli
