Zasedba Police je v Münchnu navdušila petdesettisočglavo množico, v kateri je bilo kar nekaj Slovencev.
Koncert v Münchnu ni bil povsem razprodan, na stadion bi pravzaprav lahko stlačili še enkrat več ljudi. Sprva postavitev odra ni delovala pretirano obetavno. Nobenih dodatnih glasbenikov, nobenih spremljevalnih vokalov. Dve kitari, bobni, gong in še nekaj drugih tolkal, ambiciozna osvetlitev ter par zaslonov je bilo pravzaprav vse, kar je dajalo vedeti, da bo nastopil eden izmed najuspešnejših bendov zgodnjih 80. let prejšnjega stoletja. Pa vendar je bilo že v vzdušju, ravno pravem številu in preprostosti hitro začutiti domačnost, ki se ponavadi ustvari predvsem v krogu starih fanov.
|
Police so zaigrali vse svoje največje hite. © Iztok Golob
|
Domačno vzdušje se je s prihodom na oder in prvimi takti brez zavlačevanja prelevilo v visokooktansko drvenje po stezi spominov. Ker v 25 letih pravzaprav niso posneli skorajda nič novega, je bilo občinstvo »obsojeno« na same hite. Koncert je tako prehajal iz vrhunca v vrhunec, starejši fani pa zraven še iz enega spomina v drugega. Morda so kakšnega pogrešali, še posebno iz zgodnejšega postpankovskega obdobja, ampak po skladbicah So Lonely, Message in the Bottle, Cant't Stand Loosing You, Every Little Thing She Does Is Magic, sploh pa po njihovih globalnih hitih Roxanne, Every Breath You Take, Wrapped Around Your Finger, nihče ne more reči, da so ga Police pustili na cedilu. Fantje so v odlični formi, dobro usklajeni, natančni in zavezani rezultatu.
Med vrhunci koncerta je bilo tako nedvomno tudi tekanje Stewarta Copelanda od bobnov do pomožnih tolkal in nazaj, da bi le pričaral izvirne tone. O dolgočasju in zehanju na koncertu Police ni bilo niti sledu, ura in 45 minut koncerta pa je minila prehitro.
