Meduza je bila po Ovidijevem pripovedovanju v Metamorfozah lepo dekle, ki jo je Atena spremenila v pošast, ji lase spremenila v gnezdo kač in roke v bron, ker jo je Pozejdon posilil v njenem templju in tako oskrunil sveti kraj. Bila je nadalje edina izmed treh Gorgon, ki je bila smrtne narave, njen pogled pa je ohranil ubijalsko moč tudi po njeni smrti.
Kaznovana je bila torej za dejanje, kateremu se ni mogla upreti, njeno prekletstvo pa je preživelo njeno smrt. Bila je pošast, toda obenem lepo in zapeljivo dekle. Bila je smrtna, a z zastrašujočo nadnaravno močjo. Združevala je v sebi grozo in lepoto, človeško in pošastno. Iracionalnosti antičnega mita ni mogoče zaobjeti zgolj preko razumskega pristopa. Navidezna protislovnost, ki se skriva v njem, nas opozarja, da obstajajo sfere človeškega duha, ki se jim lahko približamo le tako, da jih uzremo v zrcalni podobi. To zrcalo, zrcalo umetnosti, nam umetnica nudi kot Perzejev ščit, s pomočjo katerega ujeti Meduzino podobo, tisti zastrašujoči pogled, ki bi nas drugače okamenel.
Meduzin mit postavlja v ospredje vprašanje pogleda. Vprašanje, ki nas sooča z vizualnostjo, ki preizprašuje samo moč umetnosti in način njenega udejanjanja. Dela, ki so predstavljena na razstavi, se soočajo s številnimi aspekti zgoraj naštetih tematik, v prvi vrsti s ključnim vprašanjem, ki se kot skrita misel pojavlja v vsakem pravem umetniškem snovanju in ki nam ga téma Meduze brezkompromisno zastavlja: kako preko podobe prikazati to, kar ni mogoče direktno uzreti?
Razstava bo na ogled do srede, 17. avgusta 2011. Cena vstopnice ni znana.
