Potihoma si želimo fanta

Kot strela z jasnega je pred časom v javnost priletela novica o tem, da Marko Vozel zapušča našo najuspešnejšo glasbeno skupino Čuki, ki je zadnjih dvajset let v samem vrhu slovenske glasbe. Presenečeni in razočarani so bili tako oni sami, kot tudi njihovi številni oboževalci. Z Jožetom, Matjažem in Vinkom smo spregovorili o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter ugotovili, da Čuke ne odlikuje zgolj odlična glasba pač pa tudi pozitiven duh zabavnih in preprostih fantov, ki so v našem medijskem prostoru prave zvezde o katerih se ne govori kot o zvezdah, čeprav se vsi zavedamo, da to so.

Kako se spominjate prvih trenutkov ko ste izvedeli, da Marko zapušča skupino?
Jože: 22. november ob pol enih – to je bil pretresljiv trenutek, ki si ga še zmeraj večkrat prikličem v spomin in se obenem sprašujem, zakaj sem takrat tako neumno in nenavadno reagiral. Marko me je postavil pred dejstvo, povedal mi je nekaj o čemer nikoli nisem resno razmišljal - kdaj bomo dočakali svoj glasbeni konec. Takrat sem mu rekel, da sem na nek način to pričakoval, kar seveda ni bilo res. Nikoli si nisem mislil, kaj šele razmišljaj o tem, da se bo nekega dne to zgodilo. Presenetil me je, saj si tega nisem znal predstavljati niti v sanjah. Ker nisem dobil neke pametne razlage za njegovo dejanje, sem nekaj časa potihoma upal, da se bo Marko nekega jutra zbudil in rekel, da si je premislil in bo ostal z nami. Kljub temu sem globoko v sebi že od samega začetka vedel, da njegova odločitev ni bila nenadna, pač pa je bila močno premišljena.

Matjaž in Vinko: Midva sva izvedela to ravno na dan, ko je Matjaž praznoval svojo desetletnico pri Čukih. Marko naju je povabil na kavo in nama povedal novico, ki naju je precej šokirala. Še nekaj časa potem sva premišljevala o tem, kaj to pomeni za nas in čemu taka odločitev. Kljub vsemu spoštujemo njegovo željo in mu želimo vse najlepše in najboljše. Vsaka stvar se zgodi z namenom in vsaka stvar je zagotovo za nekaj dobra, četudi sprva temu ni videti tako.

Takrat je nastala tudi pesem Zgodba o prijateljstvu, ki jo je napisal Jože. Ali je bilo potem kaj lažje, ko so bila čustva izlita na papir in v skladbo?
Naše pesmi so vesele ali žalostne, vendar so vselej odraz našega življenja. Ne moremo pisati kako se zvečer zakajamo ali delamo lumparije, če jih ne delamo. Pišemo po občutkih, ki so včasih bolj veseli, drugič bolj žalostni, skratka življenjski. Pesem Zgodba o prijateljstvu je bila v prvotni obliki še veliko bolj žalostna.

Jože: Napisal sem jo decembra, ko sem bil zaradi novice še posebej ranljiv in nisem niti razmišljal, da bom ta komad dal v javnost, saj je bil preveč patetičen. Poklical sem odličnega kitarista Marina Mrčela s katerim smo sodelovali na začetku naše glasbene kariere in prav on mi je nato obdela tekst v obliko kakršno poznamo danes. Moja verzija se je še podrobneje spraševala o življenjskih smislih in o raznih partnerstvih. V zdajšnji obliki pa si jo človek lahko predstavlja tako ali drugače. Zagotovo pesem ostaja dokument nekega časa in čeprav se mi bo čez nekaj let morda zdela skrajno osladna, tako pač čutimo v tem trenutku in tega ne skrivamo. Čustva so bila izlita na papir, a še zmeraj smo v obdobju mentalnega, ko stvari še nismo preboleli.

Ste torej potegnili črto? Kaj je na pesem rekel Marko?
V osemnajstih letih delovanja, kolikor smo na glasbeni sceni, smo preživeli ogromno bendov in solo pevcev, katerih kariera je sicer bila na vrhuncu, a je trajala zgolj nekaj časa. Pri tem se nikoli nismo dali motiti. Nikoli nismo bili veliki bend niti si tega nismo pustili, čeprav so nas svoje čase pogosto nagovarjali za velike koncerte. Zdaj je nastopilo obdobje, ko smo morali potegniti črto in prav o tej črti smo imeli različna mišljenja. Jože si je želel nekega velikega zaključnega koncerta, medtem ko se Marku tega ni zdelo potrebno storiti, pri čemer ga čisto razumemo. V tak projekt potrebno vložiti veliko energije, Marko pa jo bo še posebej veliko potreboval zdaj za svojo solo kariero. S skladbo smo naredili črto po glasbeni plati, po vizuelni pa smo se odločili za videospot, saj si nismo dovoli naprej brez rezimena za nazaj. Kar se Marka tiče pa pesmi še ni slišal, saj je bil v času ko je komad prišel ven ravno na smučanju. Zavedamo se, da to ni komad, ki bi zažigal na nastopih, pač pa pomeni zgolj zaključek nekega obdobja.

Ste morda pomislili tudi na to, da bi vsi končali svojo glasbeno kariero ali se posvetili solo karieri? Kakšne so bile reakcije medijev in oboževalcev?
Na to niti za trenutek nismo pomislili ne mi, ne naši najbližji. V tistem času smo dobili toliko sms sporočil, klicev in elektronskih sporočil s strani naših poslušalcev in oboževalcev, tako da smo bili nad odzivom nadvse presenečeni. Seveda se je vmes našel tudi kdo ki je dejal, da Marka ne vidi kot solo pevca in da mu zagotovo ne bo šlo. Seveda so bili vsi taki komentarji odveč in povsem nepotrebni, saj smo Čuki prepričani, da je Marko zagotovo vedel zakaj in kako se je odločil. Njegovo odločitev podpiramo sto odstotno in mu želimo, da bi mu kar se da dobro uspelo. Sicer pa ima do Čukov povprečni Slovenec pozitiven odnos. Med temi ključnimi trenutki smo opazili celo, da nas zelo spoštujejo tudi mediji. Tega nismo pričakovali, vsak ima namreč svoje videnje in oceno, vendar je bila tako s strani javnosti kot tudi novinarjev stvar sprejeta z veliko mero potrpežljivosti, soobčutja in cenjenosti, kar spoštujemo tudi mi.

© IFP

Odločili ste se, da se vam bo pridružil nov Čuk. Kako je z avdicijo in kakšnega člana iščete? Bo morda punca?
V mislih imamo, da bo skoraj fant (smeh). Lahko se zgodi da bo da punca, čeprav si potihoma želimo fanta. Glede na to, da mislimo še veliko let delati in nastopati, si težko predstavljamo, da bi se nešteto ur in noči morali skupaj voziti z neko mačko. (smeh) Veliko se namreč pogovarjamo, delo je precej naporno poleg tega pa toliko časa preživimo skupaj, da ne vemo, kako bi se ujeli s punco. Čeprav v življenju nikoli ne reci nikoli, saj se stvari pogosto obrnejo drugače kot smo si jih sprva zamislili. Sicer se je do zdaj prijavilo okoli sto resnih kandidatov, takih ki so pripravljeni delati in so poslali svojo sliko in posnetek. Res pa je da še zmeraj ne vemo kakšnega člana si želimo. Zagotovo ne iščemo zamenjave za Marka, saj te zamenjave ni, pač pa iščemo novo zgodbo. Avdicija bo potekala v večih fazah in upamo da bomo našli pravega člana. Razmišljali smo tudi, da bi v stilu Pop stars naredili izbor morda v oddaji Na zdravje, a smo se kasneje iz osebnega stališča premislili. To bi bila zagotovo zanimiva stvar, saj bi tako takoj dobili prepoznaven obraz, vendar če bi izbirali ljudje ni nujno, da bi izbrali takega, ki bi ustrezal tudi nam. Konec koncev smo le mi tisti, ki se bomo z njim največ družili in delali skupaj. Take vrste avdicija enostavno ni stil Čukov. Lahko si odličen pevec, vendar ni nujno da si obenem tudi Čuk.

In kaka je karakteristika Čuka skozi oči občinstva in vas samih?
Matjaž : Kakšna je karakteristika Čuka je težko definirati. Sam vem kako je bilo pred desetimi leti postati Čuk čez noč, ko sem se skupini pridružil. Zagotovo ni bilo enostavno oziroma je bilo precej drugače kot sem si na začetku predstavljal. Ko sem pred tem igral v drugih skupinah sem že poslušal Čuke, hodil sem na njihove veselice, a še zmeraj nisem bil Čuk. Predvsem moraš živeti za to kar delaš, tako kot mi živimo za svojo glasbo in si stalno pridobivamo kilometrino. Z veliko žejo in dobro voljo se zmore vse.

Ali sploh imate konkurenco? Zmeraj se namreč zdi, da ste korak pred drugimi.
Odgovor na to vprašanje je tak kot odgovor na vprašanje ali lahko napišemo še večji hit od Krokodilčkov. Delamo tako, da bežimo od tistega, kar smo naredili in se pomikamo proti novim ciljem, tako da se ne ponavljamo. Prav zaradi tega se je zgodil naš svetovni fenomen. Ne poznamo namreč ansambla, ki bi mu publika dopuščala take glasbene pobege kakršne si lahko privoščimo mi, zato smo lahko hvaležni naši publiki, da to sprejme. Si predstavljate, da bi v istem dnevu na vaš nastop najprej dopoldne prišli otroci, popoldne ljudje, ki poslušajo narodno zabavno glasbo in še zvečer mladina, ki pride žurat in se ne zmrduje nad prejšnjo glasbo, ki smo jo igrali tekom celega dneva. Kar se konkurence tiče, pa se nikoli nismo spustili v tekmovanje z drugimi bandi, čeprav bi si to marsikdo želel. Tudi v časih, ko so bili Pop Designi, Don Juani, Rok'n'Band, Agropop in Bepop se nismo pustili provocirati. Vsi so želeli in še danes želijo, da bi z nekom tekmovali, vendar mi vodimo svojo glasbo in skačemo iz ene veje in stopnice na drugo ter si mislimo, tukaj smo pa pustite nas. Vedno smo korak pred drugimi korak, kar je velik čar, če ne celo seksi.

Kakšne bodo vaše pesmi v prihodnje?
Pesmi za novo ploščo smo napisali še predenj smo izvedeli, da nas Marko zapušča. Skladbe bodo čukovske, vendar bolj v stilu popa, ki smo ga delali na začetku. Pri nas je tako, da se ne omejujemo – tisti komad nastane v nekem trenutku damo ven in pri tem ne premišljujemo o posebni viziji celotne plošče. Komadov nikoli nismo delali na silo zgolj zato, da bi izšla plošča.

Jože : Včasih pri kakem drugem izvajalcu slišim morda zgolj tri tone za katere se mi zdi, da se tako ujemajo, da mi potem je žal, da se jih nisem prej spomnil sam.

Kakšno je vaše mnenje o vse bolj popularnem in razpasenem turbo folku?
Leta 2000 smo naredili velik premik, ko smo naredili narodnozabavno ploščo, kar je bil posebne vrste šok za marsikoga, a smo vedeli zakaj smo to naredili. Naslednji projekt je bil še bolj odbit – šlo je za Ferrari polko, ki je v resnici odprla vrata našim turbo folk izvajalcem. Pokazali smo, da je taka zvrst prav toliko potrebna kot vse druge. V pretekli letih so vsi popularni izvajalci delali na osnovi sirtakija, nihče pa si ni upal delati turbo folka, saj se jim je zdelo pod častjo. Poslušali so grško, dalmatinsko in drugo raznovrstno glasbo, ko si omenil na primer frajtonarico, pa so se vsi zgražali, kar nam je dalo vedeti, da je nekaj hudo narobe. Ko smo Čuki začeli s frajtonarico, so se navdušili in opogumili tudi mladi, ki so se prej skrivali. Potem so harmoniko vzeli s seboj na izlet in to je bil najboljši žur. Narodna muzika se nima česa sramovati, tudi popularna dalmatinska glasba je osnovana na podlagi valčkov pa je popularna, zato bi ravno tako moral biti popularna narodnozabavna muzika. Pravi turbo folk pa pomeni predvsem to, da imaš v bandu punco, ki kaže vsaj tangice. Kakorkoli, ko smo se naše glasbene skupine začele ukvarjati s turbo folkom, smo bili Čuki že drugje, tako kot to počnemo vedno.

Od leve proti desni: Matjaž Končan, Jože Potrebuješ in Vincencilj Cankar. © IFP

Kakšno je vaše mišljenje o letošnji Emi in zmagovalni pesmi Rebeke Dremelj?
Matjaž : Priznam, da celotne Eme nisem gledal, sem pa nato videl odlomke. Rebekin komad se mi zdi povprečen, če ga bodo ljudje na veselicah vzeli za svojega pa še toliko boljše. Na splošno se mi je zdelo, da med skladbami ni bilo nobenega pravega, posebnega hita. Dober komad so imele pred leti Sestre, čeprav je bila celotna zgodba takrat precej polemična. Njihova skladba je na žurih prišla do izraza in ljudje so jo radi poslušali. To je znak, da je bila skladba dobra.

Kateri komadi na nastopih torej najbolj "zažgejo"?
Matjaž : Čuki smo pravi jukebox, saj se ne sramujemo igrati raznovrstnih skladb različnih avtorjev. Tako igramo vse od Big foot mame do Jana Plestenjaka. Če je ljudem na veselici to všeč in se ob tem zabavajo, je tako prav. Naučimo se komadov, ki so popularni in ki se veliko vrtijo, dobra informacija kateri komad je priporočljivo znati pa je tudi publika, ki pod odrom pogosto namigne na to, kaj si želi poslušati.

In mnenje o naših Zvezdah, ki pojejo?
Vinko : Oddaje ne spremljam prav pogosto, saj običajno nimam časa. Kaj naj rečem: Najprej so zvezde plesale, zdaj pojejo, nato bodo ribarile, smučale, na koncu padale z neba… (smeh)

Kaj počnete v prostem času in ali se tudi takrat družite ali se morate v tistih trenutkih odpočiti eden od drugega? Kako je s kompromisi?
Že na odru in nastopih se veliko družimo, kar seveda ne pomeni, da se ne družimo v tudi prostem času. Takrat se odpravimo na kavo, smučanje ali kolesarjenje. Kompromisi pa so seveda nekaj povsem običajnega, še posebej če se toliko let zapovrstjo in toliko ur na dan stalno družiš z istimi ljudmi. Ko si nekaj noči zapored pokonci, se od časa do časa zagotovo pri kom pojavi slaba volja, včasih kdo kam zamudi, a vse to je del življenja. Potrebno je precej prilagajanja, a z dobro voljo in željo se doseže vse. Ko stopiš na oder odmisliš vse slabo in živiš za tisti trenutek tam in zdaj.

Kdo od Čukov pa je najbolj oboževan?
Tega ne vemo. Občudovalci zagotovo vedo, vendar tega ne pokažejo in modro molčijo. (smeh) Dejstvo pa je, da ima vsak človek svojega »favorita«.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj ko smo potegnili črto in zaključili staro zgodno se bomo posvetili novim zgodbam in se odpravili novim dogodivščinam naproti. Posneli bomo ploščo, poiskali novega pevca, a če bo ta prvi pravi še ne vemo. Morda bomo v tem letu še nastopali sami trije ali pa se nam bo na odru od časa do časa pridružil kateri od slovenskih glasbenikov. Pustimo se presenetiti. Življenje je polno zanimivih, nepredvidljivih trenutkov in prav zato je tako pestro in očarljivo.