v klipu na Rap.vest.si ljubljanski raper Kosta razloži glavno težavo slovenskih raperjev.Problem rapa je v tem, da nimamo fanovske baze. Vsakdo, ki posluša rap, tudi dela rap. Ni tiste baze, ki bi kupovala cedeje, hodila na koncerte. Lahko napolniš Gala halo, če imaš 150 kolegov in tvoji kolegi povabijo svoje kolege. To pa ni fanovska baza – publika, ki bi rasla od 15 let nazaj pa do zdaj. Zato je tudi mlajšim raperjem zelo težko uspeti.
Ozadje. “Glasba je tisto, kar te pritegne, tekst pa je tisto, kar te zadrži. Komad je lahko tehnično popoln, ampak če me ne pritegne z vsebino, ga bom dvakrat zavrtel in pozabil,” raper Samo Boris pove, kaj je najpomembnejša prvina rapa. 3. maja ob 21. uri si bomo lahko v ljubljanskem Kinu Šiška premierno ogledali enourni dokumentarec Veš, poet, svoj dolg? v režiji Urše Menart in v produkciji Vesti, v katerem prek pričevanj okrog 50 naših najvidnejših raperjev in poznavalcev tega žanra med drugim izvemo, kakšno je stanje na slovenski rapovski sceni ter kaj si raperji mislijo o politiki in družbi, obenem pa intervjuvanci potegnejo vzporednico med rapom in poezijo. Večer bo atraktiven tudi zato, ker bo po dokumentarcu sledil nastop 13 raperjev, vsak izmed njih pa bo predstavil enega izmed svojih novejših komadov.
Dva rapovska dokumentarca v letu '11
Glede na to, da smo lahko marca na Festivalu dokumentarnega filma že videli dokumentarec Borisa Petkoviča V letu hip hopa, režiserka razloži, da jih pri Veš, poet, svoj dolg? (v nasprotju s Petkovičevim filmom) ni toliko zanimala zgodovina žanra, kolikor njegova umetniška vrednost, primernost slovenščine in njenih narečij za rapanje ter pomen družbene kritike v rapu. “Po ogledu filma spoznamo, da je rap skoraj edina glasbena zvrst, ki se ukvarja z resničnimi družbenimi problemi in ki je napovedovala in napoveduje spremembe. Pogosto ji uspe preprosto, neposredno in dodelano povedati to, kar veliko ljudi čuti, pa tega ne zna izraziti,” razloži Menartova.
Domiceljeve smešne korenine rapa
“Raperji, ki govorijo svoje zgodbe, ki jim verjamemo, so v insajderski sceni veliko bolj cenjeni kot tako imenovani fake raperji. Fake rap je reprezentiranje nečesa, kar nisi – raper s kmetije ve veliko o kmetiji, ne verjamem mu pa, da je 'gangsta'. Tak mi ne more prodati svoje zgodbe,” pove Jizah, eden izmed največjih poznavalcev rapovske scene pri nas. Predzgodovinske korenine slovenskega rapa pa, kot pravi, segajo v 80. leta, ko je Tomaž Domicelj pel komad Banane – cela postavitev sicer ni raperska, gre pa za ritmično govorjenje na podlago. “Gotovo pa sta začetnika rapa pri nas Ali En in Klemen Klemen. Tudi raperji so bili združeni v mnenju, da sta onadva raperja, ne pa zajebanta ali pajaca, kot je bil denimo Jure Košir.”
