Organizatorji so se tokrat strogo držali napovedane ure. Vse skupaj se je namreč začelo ob 20-ih. Kot predskupina so se predstavili We Feel To Earth iz Londona, novo ime na elektronski glasbeni sceni. Basistka Wendy Rae Fowler in kitarist Richard File (med drugim nekdanji član UNKLE), glavna akterja benda in gonilni kreativni sili, sta delovala zamaknjeno, skoncentrirano in zadržano. Njihov istoimenski prvenec ima v grobem smislu plesni ritem, ki pa zaradi prisotnosti strunskih inštrumentov spomni tudi na rock. V plesno smer pa na koncu potegnejo klaviature, ki zvrsti in kategorizaciji primerno dodajajo nujno potrebni element sintetičnosti. Njihov nastop je trajal malo več kot pol ure.
Brez akademske zamude so se ob 21. uri na odru pojavili zvezdniki večera. Francoska kompanija Air, ki jo krmari dvojec Nicolas Godin in Jean-Benoit Dunckel, je trenutno na evropski turneji, kjer predstavlja šesto studijsko ploščo z naslovom LOVE 2. Sveža izdaja (september, 2009), ki jo Nicolas in Jean-Benoit označujeta za album ljubezni do tišine, se med poslušalstvom logično še ni najbolje prijela, bolj so dišale preverjene stvari (Venus, Playground Love). Slednjega so zaigrali le v uvodni različici. Največ življenja je povzročil predzadnji komad večera Sexi Boy. Po več kot desetih letih od izdaje njihove prelomne plošče Moon Safari pa bend zveni vitalno in solidno tudi v nekaterih novih komadih (Tropical Disease in Sing Sang Sung).
V prvem delu koncerta je bil "zračni" učinek skrajno pomirjevalen, saj so ljudje na parterju komaj vidno sodelovali. Osvetlitev je konkretno podpirala evolucijo zvočne slike, zvok pa je bil v primerjavi s koncerti na tej lokaciji tokrat precej blag. Dolgi podaljšani uvodi komadov so sprožali pasivno vedenje, ki pa je sčasoma peljalo v pozibavanje. Toda če so bili ravno uvodi na začetku pretrd oreh, so Air med nastopom prisotne postopno navadili na svojo igro. Naraščanje vzdušja jim je uspelo prenesti na ljudi pred sabo, da so stoječe ovacije na koncu izvajali še vsi drugi v dvorani. Izvedli so en dodatek, se večkrat dvojezično zahvalili in končali koncert zadovoljnih izrazov na obrazih.
Ob očesnem pregledu številčnosti obiskovalcev se je porodilo vprašanje, zakaj glasbenega dogodka niso umestili v katero od manjših dvoran, kot sta Kino Šiška ali Cvetličarna. Oba prostora pa bi bila, kot se je izkazalo, za Air ravno enkrat premajhna. Idealna koncertna lokacija bi bile sicer Križanke, ampak letni čas temu tokrat ni bil primeren. Mogoče je bilo vsega skupaj dva tisoč ljudi.
