"Publike ne smemo podcenjevati"

Zmaga na Melodijah morja in sonca (MMS) let 2009 vam ni prinesla pretirane medijske prepoznavnosti - ali pač? Kaj ste odnesli od tega festivala?
Ne, velike medijske prepoznavnosti nismo odnesli. Si je, po pravici povedano, niti nismo želeli. Saj je bila to naša prva skladba, s katero smo se samo želeli predstaviti na MMS. Že samo dejstvo, da smo bili izbrani na MMS je bilo za nas maksimalno, kar smo v tistem času sploh lahko upali, si želeli. Z zmago na MMS imamo zelo dobro referenco. Vrata, na katera potrkamo, se odprejo. Niso pa se nam odprla nebesa, če je to kdo pričakoval. Jaz osebno sem odnesla eno zelo dobro izkušnjo, najbolj pa mi je ostal v spominu občutek, ko so nas pred razglasitvijo napotili na oder … nam se pa ni niti sanjalo, zakaj. In fantastično je bilo gledati do ušes nasmejane fante iz benda. Zavedamo pa se, da je v glasbi potrebno vedno nekaj ustvarjati, migati. Če zaspiš, ti ne pomaga nikakršna referenca izpred stotih let.

Bi se prijavili tudi na Emo?
Mislim, da bi se. Če veš, kaj želiš z glasbo povedati in se držiš neke svoje zgodbe, jo želiš predstaviti čim širšemu krogu ljudi. Če bi razmišljali ozko, potem leta 2009  skladbe Delam, kar se ne sme, ne bi prijavili na MMS. Pa smo jo. Treba je razmišljati široko in biti drzen. Predvsem pa  ne smeš podcenjevati publike.  Pa ni važno, ali je to ciljna publika  MMS, Eme  ali oddaje Na zdravje!.

Kot kaže imamo Slovenci radi radi jazz zmešan s popom - Patetico, Alenka Godec in podobno. Kaj menite?
Kaj pa vem.  Mogoče je taka glasba bolj všeč širši publiki, kot smo kdajkoli mislili.  Sicer se s tem ne obremenjujem. Vem samo, kaj je meni osebno všeč. In to delam. Načeloma je pa res, da večina ljudi gleda na jazz kot na nek nerazumljiv bau bau. Spomnim se, kako je Nina Badrič s svojo glasbo nastopila na jazz festivalu Jazz is back v Grožnjanu. Njene pop skladbe so priredili v jazz in bilo je popolno. Verjamem, da bi uživali tudi njeni poslušalci, ki jazza sploh ne marajo.

Sami ste se z jazzom prvič srečali, ko ste gledali ameriške risanke ... Vam je katera še posebej ostala v spominu?
Ja, sigurno je to Tom& Jerry, pa Popaj, Betty Boop … Res sem jih oboževala. Veliko tovrstne dobre muzike je tudi v starih črno-belih  filmih,  v katerih se pleše in poje. Po navadi so jih vrteli ob nedeljah popoldne in jih nisem smela zamuditi. Oboževala sem Dannyja Kaya, Deana Martina, Audrey Hepburn, ...

Peli ste celo v narodno-zabavnem ansamblu, a kot pravite, se ni dobro končalo. Zakaj?
Ja. To je bila sicer krajša zgodba. Tam se enostavno nisem počutila svobodno. In nisem imela občutka, da se lahko izražam, čeprav to zvrst glasbe zelo spoštujem - svoje čase sem bila tudi folkloristka. Včasih se sprašujejejo, kako sem se lahko spustila v tako različne žanre. Plesala in pela sem pri folklori, igrala sem saksofon pri pihalnem orkestru, štiri leta sem igrala saksofon v kranjski punk ska skupini Gromska, pela sem pri skupini Slutnja poletja, kjer smo igrali ljudske, folk skladbe, italijanske kancone, plesala swing plese, salso, … Iz glasbe in plesa črpam pozitivno energijo. Na splošno se mi zdi, da je glasbenik zrel takrat, ko v glasbi neha soditi, kaj je dobro in kaj je slabo.

Žurnal24 main