Jazzovska fotografija je že davno tega prenehala biti zgolj žanr, ki povzema, prenaša, beleži, dokumentira in se gre svojo dodatno umetnost – v aktualnem jeziku bi najbrž rekli, da muzikam dodaja vrednost. Seveda so vsi našteti atributi – poleg stremljenja k nekemu posebnemu načinu življenja – prvi in osnovni pogoj jazzovske fotografije, toda za kaj več je potreben odmik, lahko bi mu rekli celo odmik od golega jazza.
Petra Cvelbar ga je v izjemno kratkem času opravila suvereno in z redko nonšalanco. Kaj takega lahko postori zgolj oseba z ljubeznijo. In medtem ko med množico, ki fotografira, pogostoma najdemo osebke s fascinacijo nad nastopajočo figuro, se Petra vpisuje med tiste vse preredke, ki ljubijo glasbo, godbo, muziko kot takšno in se šele zatem približajo nastopajoči figuri. S tem je v odločilni prednosti, ki odlikuje najboljše – tiste s posluhom.
Vstop v Malo galerijo, kjer bo razstava na ogled do 19. julija, je prost.
