Se še spominjate Starih sabelj, v katerih sta norce brila Jack Lemmon in Walter Matthau? Legendaren filmski par, priznajte. Najboljša prijatelja, dokler ju smrt ne loči, najboljša soseda, ki čas zabijata z ribolovom. In drug drugemu kopljeta jamo. Vsi imamo najboljše prijatelje in prijateljice, s katerimi se spremo in nato pobotamo, vendar stari sablji prekoračita meje in s svojimi nabritimi kanoni vselej nasmejita občinstvo.
Od Starih sabelj do Starih mačkov. Od Jacka in Walterja do Johna in Robina. Tudi slednja imata za seboj pestro zgodovino filmov, v katerih se med drugim odlično znajdeta v vlogi očkov, Travolta v filmu Glej, kdo se zdaj oglaša in Williams v Očku v krilu. Režiser Walt Becker je stopil korak naprej in posnel film s starima mačkoma, dedkoma, kot ju kliče mularija v filmu, najboljša prijatelja, dokler ju smrt ne loči, in poslovna partnerja, Charliejem (Travolta) in Danom (Williams).
Ko smo že pri poslu – v času, ko jima ta najbolj cveti, se v Danovem življenju pojavi Vicki (v resnici Travoltova žena Kelly Preston), ženska, s katero se je pred sedmimi leti na vrat na nos poročil in tako tudi ločil, ter mu predstavi njegova sedemletna otroka dvojčka. Tako se Dan znajde na istem mestu, kot se je The Rock v filmu Očka brez načrta, kjer je pred njegova vrata kot strela z jasnega padla hčerka, za katero še nikoli ni slišal. Gre torej za podobno zgodbo. Le da ima Dan za vratom dva mulca. Dva mulca, za katera se odloči skrbeti 14 dni, ker mora njuna mama na oddih v spa center a.k.a. zapor. In mimogrede, Dan ni ljubitelj otrok. Hm, zanimivo. Becker se je odločil, da bo v vlogo očka, ki se sicer niti malo ne ujame z mlajšimi, postavil ravno Williamsa, ki je imel v Očkovem dnevu veliko srce prav za otroke, v Jacku pa se je celo sam znašel v njihovi vlogi. Zatorej že na začetku film izgublja pravi čar Disneyjevega filma, Williams in Travolta ga ponesrečeno rešujeta s humorjem, z zaskrbljenimi pogledi in skrbjo za dva mulca. Da bi jima torej ugodila, ju odpeljeta na taborjenje, kjer taborovodji Barryju (Matt Dillon) zažgeta očetov spomenik. Le tako se namreč lahko rešita nepotrebnih počitnic in 24-urnemu posvečanju otrokoma. Dobro s koristnim. Izkažeta se za prava očka, ki v naslednjem hipu z moškim pogovorom, ki ga seveda sliši Danov sin, postaneta le "Očka naju ne mara". Kako se zgodba odvije, je bržkone jasno vsem, s čimer komedija izgubi tudi tisti humor, ki se mu v dveh kadrih le lahko nasmejimo. Gre namreč za zgodbo, ki je povsem umetna in na trenutke posiljena s sluzastimi patriarhalnimi čustvi, s čimer pa razočara vse tiste, ki so od komedije pričakovali kaj več.
Becker, ki je pred leti režiral Odbite zabave divjega Vana, ni tokrat pokazal nič novega. Mizo je pogrnil z zgodbo, ki je dobro poznana vsem, nanjo postavil dobro igralsko zasedbo in želel ponuditi obilico humorja. Tega bi občinstvo pohrustalo s smehom, če bi ga le pogrnil z drugim prtom.
