The Stroj so se rodili v Laškem.
V Placu leta 1997. V tisti stari hiši smo preživeli šest, sedem let, danes pa je tam lokalni muzej. Mislim, da bi si zaslužili, da bi bil tam razstavljen tudi kakšen kos našega inštrumentarija.
Eden izmed prvih koncertov se je odvil v laškem kamnolomu.
Če ne prvi, pa zagotovo najbolj razvpit.
Se še vračate na ...
... kraj izvornega zločina? (smeh). Redko. Ustvarjalna pot, ki smo jo od takrat prehodili, je precej dolga. Začeli smo z zelo bazičnimi ritmi, ognjem, močjo, destrukcijo. Danes pa nas bolj zanima razvijanje lastne zvočne govorice in svet zvočnih vibracij oziroma njihovih učinkov na različne materiale. Namesto ognjene scenografije uporabljamo projekcijo plesa drobnega peska v zvočniku, ki je pri stokratni povečavi lahko videti kakor površje Lune ali pa peščeni vihar.
Fascinira vas futurizem.
Z njim si delimo precej estetskih izhodišč. Odmev futurizma bi lahko recimo našli v naši želji artikulirati hrup do te meje, da postane glasba.
Kako bi opisali svoje delo?
Sem glasbeni mehanik in si moram kdaj precej umazati roke, da sploh pridem do zvoka. Izdelujem inštrumente za naš inštrumentarij, pa tudi pri komponiranju imam vselej občutek, da sestavljam nekakšen zvočni mehanizem.
Ste pri tem raziskovanju prišli do kakšnega sklepa?
Z glasbo se mi zdi podobno kot z ljubeznijo. Več izkušenj imaš, več je poti, na katerih se lahko izgubiš. Verjetno je stvar ravno zaradi tega tako zanimiva, da se k njej vedno znova vračam.
Preprosto rečeno: če v zvočnik vržemo pest moke in spustimo skozenj glasbo, se bo moka začela formirati, kakor da je živo bitje. Pri kymatiki najbolj fascinira to, da se materiali, s katerimi imamo opravka vsak dan, pod vplivom zvočnih vibracij začnejo vesti na zelo nevsakdanji način. Zvok oziroma vibracije na splošno so nekakšen duh materije, ki drži skupaj ves svet.
To delate za občinstvo ali zase?
Menim, da dolžnost vsakega iskrenega ustvarjalca ni to, da ljudem daje, kar si želijo, temveč da jim predstavi stvari, ki si jih sami ne znajo predstavljati. Svojo energijo torej usmerjam v to, da ljudem posredujem tisto, kar osuplja in čudi mene samega.
Bili ste v Berlinu in Moskvi, kjer je nastala nova pesem Laika.
V Moskvi sem preživel lanske novoletne praznike na povabilo prijatelja, v Berlinu pa sem bil letos rezident v ateljeju, ki ga ima naše kulturno ministrstvo. Obe mesti sta name naredili močan vtis, tam pa sem posnel tudi precej zvočnega materiala, ki je našel mesto v naših novih skladbah.
Zakaj "vesoljski" pes Laika?
Zgodba o Laiki združuje visoko tehnologijo tistega časa, boj za ideološki in tehnološki prestiž med blokoma ter nedolžno žrtev, potepuško psičko Laiko, ki je morala umreti, da je lahko postala simbol. Tehnika, ideali in minljivost – trije dobri razlogi za uglasbitev omenjene zgodbe torej.
Kako vi vidite minljivost?
Zavest o njej z leti postaja močnejša. Čutim večjo odgovornost do svojega življenja, tako v smislu stvari, ki jih počnem, kot v smislu odnosov. Obenem se trudim živeti, delati in biti kar se da intenzivno, kot da je vsak dan zadnji.
Stroj, ki iz hrupa dela glasbo
The Stroj. Ustanovni član in glasbeni mehanik Primož Oberžan o novem projektu, futurizmu, ljubezni, Laiki in minljivosti.
Z glasbo se mi zdi podobno kot z ljubeznijo. Več izkušenj kot imaš, več je poti, na katerih se lahko izgubiš.
