V 92. letu starosti je ponoči v rimski bolnišnici umrl italijanski velikan filmske glasbe Ennio Morricone, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa. Podpisal je več kot 500 partitur za film in televizijo ter zanje prejel več nagrad, tudi častnega oskarja. Ob tem je ustvaril še več kot 100 orkestrskih, vokalno-instrumentalnih in komornih del.
Zvezdnik, ki je prvo skladbo napisal pri šestih letih, je pretekli teden padel in si zlomil stegnenico. Vzrok smrti naj bi bili zapleti, ki so se pojavili po nesrečnem dogodku.
Ennio Morricone se je rodil 10. novembra v rimski soseski Trastevere. Njegov oče je bil trobentač in tudi Morriconeja je že od otroštva zanimala glasba. Študiral na Akademiji sv. Cecilije v Rimu, kjer je diplomiral iz trobente, ki jo je vključeval v svojo glasbo, in kompozicije.
Sicer pa je bil Morricone znan tudi po sodelovanju s Sergiem Leonejem, Italijanom, ki se je zapisal ameriškim vesternom in ga je skladatelj poznal še iz osnovne šole. Njegova glasba je Leonejeve filme mojstrsko dopolnjevala in poudarila napetost med dialogi. Kakšen veliki "maestro" je bil Morricone, priča tudi skrivnost, ki jo je o načinu sodelovanja z njim razkril Leone. "Rekel sem mu, naj glasbo napiše že pred snemanji. Kot del scenarija," je povedal.
Dvojec je predstavljal enega najbolj uspešnih režisersko-skladateljskih tandemov, podobno kot je to veljalo za sodelovanja Sergeja Eisensteina s Sergejem Prokofjevom, Alfreda Hitchcocka z Bernardom Herrmannom in Federica Fellinija z Ninom Roto.
Njegov prvi uspeh je bila glasba za Leonejev film Za prgišče dolarjev, s katero je po pisanju spletne baze podatkov o filmih IMDb predrugačil zvočno krajino vesternov z uporabo neobičajnih instrumentov, kot so zvonovi, električne kitare, ustna harmonika in dromlja, ter nepozabnimi melodijami.
Kot piše v velikem svetovnem biografskem leksikonu Osebnosti, je spretno uporabljal najrazličnejše glasbene vire, od ljudskih napevov in zabavnih melodij do klasične in sakralne glasbe ter jih, pogosto z različnimi zvoki in šumi, pretvoril v dramatično zvočno spremljavo filmskega dogajanja.
Poleg glasbe za druge Leonejeve filme, - med njimi so tudi Za dolar več, Bilo je nekoč na Divjem zahodu, Bilo je nekoč v Ameriki ter Grdi, umazani, hudobni -, je tako znan tudi po glasbi za filme Malena, Najboljša ponudba in Novi kino Paradiž Giuseppeja Tornatoreja, Dekameron Piera Paola Pasolinija, Zveži me! Pedra Almodovarja, več francoskih filmov, zlasti trilogijo La Cage aux Folles, ter ameriške filme, kot sta Nedotakljivi Briana De Palme in Bugsy Barryja Levinsona. Sodeloval pa je tudi z režiserji Romanom Polanskim, Oliverjem Stoneom in Margarethe von Trotta.
Za oskarja je bil prvič nominiran leta 1979 za glasbo k filmu Božanski dnevi Terrenca Malicka, sledile so še štiri nominacije, dokler ni leta 2007 dobil častnega oskarja za življenjsko delo in leta 2016 končno tudi kipec za izvirno glasbo k drami Osovraženih osem Quentina Tarantina. Za dosežke v filmski glasbi je prejel še vrsto drugih nagrad, med njimi tri zlate globuse, nagrado grammy ter nagrado za življenjsko delo Evropske filmske akademije.
Leta 2010 je prejel švedsko glasbeno nagrado polar. Odbor je nagrado utemeljil z besedami, da so njegove "kongenialne kompozicije in aranžmaji" pripomogle k dvigu "bivanja na drugo raven, ko se nekaj zemeljskega spremeni v dramatične prizore na širokem platnu". "Ustvaril je čisto novo vrsto glasbe, ki je pol stoletja dajala ton filmski glasbi, obenem pa je vplival in dajal navdih vrsti glasbenikov v sferi popa, rocka in klasične glasbe," so tedaj še zapisali podeljevalci.
